Drugo zasedanje protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije, bolj znano kot AVNOJ, tudi po 65 letih ostaja zgodovinsko. Jajce, malo bosansko mestece, stisnjeno na hrib med dolinama rek Plive in Vrbas. Leto 1943. Povsod je vojna. Nihče ne ve več, kako je takrat, ko utihnejo puške. Dnevi so se spremenili v noči, pekel. Družine ne objokujejo več svojih mrtvih kot nekoč. Preveč se je nakopičilo vsega nečloveškega in solze usihajo…

Ne prvo ne tretje zasedanje AVNOJ-a v Bihaću in Beogradu nista bila tako pomembna, vsaj kar zadeva Slovenijo, kot prav drugo v zgodovinskem Jajcu. Na tem zasedanju so bili položeni temelji nove, zdaj že nekdanje demokratične in federativne Jugoslavije v brezkompromisnem narodnoosvobodilnem boju z okupatorjem in njegovimi sodelavci. Sprejet je bil tudi sklep o priključitvi Primorske k matični državi. Na zboru odposlancev slovenskega naroda od 1. do 3. oktobra 1943 v Kočevju so izvolili 42-člansko delegacijo za zasedanje AVNOJ-a, ki je po prvem zasedanju 26. in 27 novembra 1942 v Bihaću imel le deset predstavnikov iz Slovenije. Vodstvo osvobodilnega gibanja v Sloveniji je poziv, naj delegacija pride na drugo zasedanje AVNOJ-a, dobilo med veliko nemško ofenzivo sredi oktobra 1943. Del delegatov, zlasti člani vrhovnega plenuma OF, je bil v Kočevskem Rogu, drugi del v vojaških enotah ali v okrožjih na terenu, kjer je besnela huda nemška ofenziva, tretji del pa na Primorskem, Štajerskem, Gorenjskem in Koroškem. Zato je na drugo zasedanje AVNOJ-a lahko odšel le del izvoljenih delegatov. Na pot je 10. novembra 1943 odšlo osemnajst delegatov, vendar sta dva že drugi dan morala zaradi bolezni oziroma ran ostati v Beli krajini. Pot je nadaljevala le šestnajsterica. Pot jih je vodila najprej do Otočca na Hrvaškem, kjer se jim je pridružila hrvaška delegacija, nato pa do Livnega in nazadnje do Jajca v Bosni, kjer so se udeleženci seznanili s Titom in člani vrhovnega štaba NOV in PO Jugoslavije.

Desetletja pozneje…

Letos bo minilo petinšestdeset let od omenjenega zgodovinskega zasedanja. Veliko za generacijo, ki je gradila tedanjo skupno državo in jo obnavljala. Bila so leta, ko so otroci pred devetindvajsetim novembrom po šolah risali v zvezke jugoslovanske grbe. Bila so leta papirnatih zastavic in transparentov. Kar spomnimo se velikih pompoznih proslav v vseh tedanjih republikah in pokrajinah skupne države, ki je ni več. Bili so časi, ko je mladina odhajala (pa ne pod prisilo, kot to želijo nekateri desničarski krogi prikazovati in dopovedovati sebi enakim) na odmevne mladinske delovne akcije. Zgrajenih je bilo na kilometre in kilometre železniških prog in avtocest. Gradili so nove in nove tovarne, ki jih je pred leti divja privatizacija posrkala. Marsikateri mlad človek je v brigadi prišel do svojega poklica, vrstile so se številne popoldanske dejavnosti in celo tečaji za razne poklice, da o številnih žuljih in sklenjenih novih prijateljstvih niti ne govorimo.

V spomin na dogodek 29. novembra 1943 je nekako leta 1970 pri tedanji Zvezi socialistične mladine Slovenije vznikla ideja o izvedbi spominskih pohodov Po poteh slovenskih odposlancev na 2. zasedanje AVNOJ-a. Kar trinajst let so se vrstili ti pohodi, katerih se je udeleževala večinoma mladina, veliko je bilo zraven tudi starejših. Tako je bilo vse do leta 1983, ko je bilo naenkrat vsega konec. Prav zadnji, trinajsti pohod je bil pika na i vsem dotedanjim, kajti med mladinsko organizacijo in vodstvi pohodov je prihajalo do vse večjih razhajanj. Če so rešili eno, so nastajale vse večje razpoke v stališčih enih in drugih. Končno so jeseni istega leta v Kamniški Bistrici na srečanju udeležencev zadali zadnji udarec pohodom Po poteh slovenske delegacije v Jajce.

Brigada, zbor!

Prihodnji mesec bo minilo kar četrt stoletja, ko je tedanja mladinska organizacija Slovenije dokončno zaprla poglavje spominskih pohodov. Avtor te reportaže je bil tudi sam med pohodniki, zato se marsičesa spominja zlasti po prehojeni prvi polovici poti in zaključku pohoda v tedanjem domu JLA v Ljubljani. Velja zapisati, da se je vsakokrat hodilo le v eno smer. Če se je eno leto pešačilo iz Slovenije v Jajce, je bilo leto pozneje obratno. Zadnja "peš maršruta" pred ukinitvijo je bila od Jajca proti Dolenjskim Toplicam.

Čeprav smo na pot z avtobusi od Ljubljane proti Jajcu krenili 2. julija, se je pravi pohod začel v torek, 5. julija, iz majhnega mesteca Sanica zgodaj zjutraj. Po povelju: "Brigada, zbor," so bile na vrsti skrbne priprave in prvi celodnevni marš na etapi, dolgi 31 kilometrov od Sanice do Lušci Palanke, kjer so nas sprejeli tamkajšnji pionirji, krajani in predstavniki družbeno političnih organizacij. Po prihodu je bilo treba najprej postaviti tabor, po kosilu so bile na vrsti popoldanske aktivnosti, predavanja, zvečer kulturni program, večerja in kmalu odhod pod šotore k počitku, kajti zgodaj je bilo treba zlesti izpod šotorov in se pripraviti na naslednji marš. Tako je bilo vse od Sanice do jezera Jajce in dalje proti Donjemu Doboviku, Blatni na Uni, Bužimu, Vrnograču, Topuskemu, Karlovcu, Metliki, Suhorju, Črmošnjicam do končnega cilja v Dolenjskih Toplicah. Od tam smo se z avtobusi vrnili Ljubljano, kjer se je s kulturnim programom in podelitvijo izkaznic končal 13. pohod.

Komandant Janez Janša

Med pohodom so se vrstile še druge aktivnosti. Poleg predavanj in drugih oblik dejavnosti so tiskali biltene, oglašal se je Radio AVNOJ, fotografije smo izdelovali kar med potjo, znana aktivistka in tabornica Tončka Vodnik, ki je zdaj skoraj povsem pozabljena in osamljena, je skrbela, da pohodniki niso bili ne lačni ne žejni. Utrujenost in številne žulje je s svojim humorjem blažil Oleg Križanovskij - Igor, ki je zvečer ali najraje ponoči med šotori rad kakšno "ušpičil" in tako po malem jezil "štabovce". Poleg znanih imen je bila med pohodniki zdaj že pokojna narodna heroina Albina Hočevar - Maly, ki je nekajkrat izmenjala nekaj ostrih besed z vodstvom in predvsem s komandantom Janezom Janšo. Nekega dne, ko je bila za nami že polovica pohoda, je pred skupino pohodnikov na pol zares napovedala: "Zapomnite si, naš komandant se bo nekega dne zavihtel na sam politični vrh!" Napoved se je uresničila natanko čez dvajset let: Janez Janša je postal premier samostojne republike Slovenije! Tudi najmlajša pionirka med vsemi, Nadja Muženič, je pohod vzela po svoje. Njen otroški pogled na dogajanje okrog sebe in igrivost so odmevali pot šotori dolgo v noč. Tako je bilo vsak dan do prihoda v Ljubljano, ko je komandant pohoda Janez Janša med drugim izročil vsem pohodnikom avnojske izkaznice, enako tudi Albinci Hočevar - Maly (na sliki). Ali je njun objem in stisk rok zgladil medsebojne spore, nismo nikoli izvedeli. Da je bil to zares zadnji pohod, se je kmalu izkazalo na srečanju pohodnikov v Kamniški Bistrici, vse skupaj pa je podkrepilo še skupno poročilo, ki sta ga pripravila in podpisala tedanji predsednik komisije za revolucionarne tradicije Jože Dežman in komandant pohoda Janez Janša. V tem, na štirih straneh gosto napisanem sporočilu (hrani ga avtor) sta med drugim podala svojo oceno dosedanjih pohodov. Navajamo le delček iz tega poročila: "Za nami je trinajst izpeljanih pohodov po poteh AVNOJ-a. Akcija, zasnovana začetku sedemdesetih kot izvirna oblika ohranjanja revolucionarnih izročil, ima za seboj svoj začetek, vzpon in v zadnjih letih občuten padec. Iz izvirne oblike, ki je bila zasnovana na samoiniciativnosti in razvijanju različnih spretnosti, je pohod AVNOJ-a prerasel v sicer odmevno manifestacijo, ki pa vsebinsko ne uresničuje več temeljnih ciljev, kot so razvijanje revolucionarnih izročil, širjenje bratstva in enotnosti, idejnopolitično usposabljanje mladih, spoznavanje samoupravnih oblik organiziranja, usposabljanje za SLO (splošni ljudski odpor) in DS (družbeno samozaščito), spoznavanje širše domovine in usposabljanje kadrov za delo v ZSMS." Zapisanih je tudi nekaj pohval, prevladujejo pa predvsem kritične ocene, ki so še dolgo časa odmevale med pohodniki.

Ni bilo samo slabo

Ob vsem tem velja povedati, da v nekdanji skupni državi, nastali pred več kot šestimi desetletji, vendarle ni bilo tako slabo, kot želijo mnogi dokazovati. Zato ni naključje, da se spomini na bosansko Jajce in zgodovinski AVNOJ znova prebujajo, saj je bila lani 29. novembra prvič po razpadu Jugoslavije proslava ob 64. obletnici drugega zasedanja AVNOJ-a. Udeležile so se je delegacije iz vseh nekdanjih republik, okoli sto udeležencev tudi iz Slovenije.