V dobrih desetih letih so postali ena najbolj pomembnih javnosti s tako enormnim vplivom, da so pred njimi hipoma zastali oglaševalci, politiki, mediji in korporacije. Nedvomno: blogerjev glas seže v devetstoto vas! In kot pravi utopistični Cluetrainov (blogerski) manifest - glas je sproščen, neposreden, naraven in šokanten.

Novi narcisizem

Izraz blog se je začel v jezik sidrati 17. decembra 1997, ko je internetni zanesenjak Jorn Barger kot Robot Wisdom objavil preprost seznam spletnih povezav (linkov) in temu rekel weblog. Podobno kot kapitan barke v "captain's log" zabeleži koordinate preplutega morja, je Barger beležil digitalno sled svojega vsakodnevnega medmrežnega pohajkovanja. Tovrstna dejavnost je postala nadvse popularna (kot tudi okrajšava), pravi pospešek pa je blogosfero doletel dve leti kasneje, ko si je softversko podjetje Pyra iz ZDA zadalo preprosto nalogo - z blogom zabeležiti delovne dogodivščine programerskega tria. Da se projekt ne bi prelevil v dolgo epizodo Adriana Mola, je trojica spisala programček in celoten postopek objavljanja avtomatizirala. Program Blogger se je avgusta 1999 (brezplačno) znašel na netu, blogosfera pa se je začela gručati kot kloni v kakem znanstvenofantastičnem filmu.

Toda blogerska ekspanzija se je s tem pravzaprav šele dobro začela. "Sodelovanje je postalo otročje lahko. Postavitev bloga vam vzame dobro minuto. Pred leti si moral vedeti nekaj o strežnikih in HTML-jeziku, danes pa v Google vtipkaš 'blog' in si na enem od ponujenih spletnih servisov v treh korakih postaviš lasten vrtiček, ki ga je tudi obdelovati preprosto," je razložil Tomasz Pirc, ki med drugim sodeluje kot predavatelj na FDV pri internetnem praktikumu.

S pomočjo (enostavne, hitre in uporabne) tehnologije se je blogosfera v nekaj letih razpasla kot srednjeveška kuga. Kot takšno jo dojemajo tudi nekateri kritiki, novinarji, literati… Ameriški pisatelj Tom Wolfe, denimo, ji zaničevalno pravi "univerzum tračev".

"V zahodni družbi je patriarhalen sistem razpadel in nastala so večslojna omrežja, kot se temu reče. Vlada nekaj, kar je Christopher Lash poimenoval novi narcisizem, kjer je avtor sam svoje umetniško delo," je pojasnil Miha Mazzini, slovenski pisatelj, scenarist in publicist, dolgoletni raziskovalec medmrežja, ki zadnja leta (študijsko) pozornost posveča tudi spletnim piscem. "Tipičen primer je blog Angležinje Petite Anglais, ki je blog začela pisati iz dolgčasa. Imela je zelo malo bralcev, na neki točki pa je zabeležila prepir s svojim partnerjem in število bralcev se je takoj povečalo. Potem je opisala še enega, pa še enega... Potem je začela razmišljati o ljubimcu, nato si ga je omislila, število bralcev pa se je večalo in večalo. Reality show ene osebe!" je opisal novodobni fenomen.

"V nekem trenutku si je rekla, fak, že ves teden nisem pisala ne o prepirih ne o ljubimcu, bralci me bodo zapustili! In tako je začela preoblikovati svoje življenje... Začeli so ga krojiti bralci, torej komercialni razlogi. To dejansko potrjuje tezo o novem narcisizmu; avtor bloga je umetnina, vsi gledajo njegovo življenje. Med nekim prepirom je Petit Anglais celo rekla stop, ne morem si vsega zapomniti, napisala blog, se nato vrnila in nadaljevala prepir. Na koncu je imela toliko bralcev, da ji je založnik natisnil dve knjigi in zdaj na blogu razpreda o težavah pisateljev na turneji. Skratka, bralci so bili priča pravljici z zelo srečnim koncem." Warhol bi temu rekel petnajst minut slave, digitalna era temu reče "slaven za petnajst ljudi".

Da smo od blogerskih junakov in njihovih spletnih pravljic postali skorajda odvisni, dokazujejo tudi log datoteke na strežnikih, ki so razkrile nov jutranji ritual: poleg e-pošte, novic, vremena in horoskopov smo mu dodali še povprečno en ali dva bloga. "V zahodni civilizaciji in Indiji je porazdelitev tem dokaj pričakovana: tretjino časa na spletu posvetijo bralci novicam, tretjino namenijo življenjskemu slogu (zdravje, diete...), tretjino pa tako imenovani zamaskirani spolnosti (tračem ipd.)," je Mazzini nizal podatke.

In kaj pritegne Slovence? "Naredil sem raziskavo, dvakrat sem preveril: pri Slovencih prevladuje morbidna kronika," je ugotovil. "Kar pomeni, da slovenski bloger, ki hoče biti uspešen, mora biti morbiden! In dva najbolj popularna bloga v Sloveniji sta v osnovi zelo temačna; govor je o posilstvih, smrti..., veliko se umira in travmira. Skratka, črna kronika je tisti pravi slovenski blog."

Hojladrija blogarija

"Neka raziskava je pokazala, da večina Slovencev ne mara mest. Večina bi raje živela na vasi, če bi se le dalo," je nadaljeval. "Tudi slovenske internetne skupnosti so take; ne urbane, marveč ruralne - drobni prepiri, podtikanja, opravljanja, še kakšno leto, pa se bodo tožili vsevprek po sodiščih."

Prav tako so bili samokritični nekateri prepoznavnejši liki iz domačega blog miljeja. Had dnevno sprejme 2500 različnih obiskovalcev, mesečno pa menda 60.000 in več. "Kot vsaka skupnost ima tudi naša skupnost dobre in slabe lastnosti. Znamo pomagati, znamo se zavzeti za posameznika, prav tako pa tudi med seboj tekmujemo, se prepiramo... Kot vsaka normalna skupnost." Blogerka Hirkani meni drugače. "Ne vidim kakšne posebne skupnosti," je pripomnila. "Seveda se družimo na 'spletnih uricah' ali kakšnih drugih dogodkih, kakšne posebne pripadnosti ne čutim. Kakšno leto nazaj smo poskusili ustanoviti društvo, pa so papirji ostali v predalih..."

Vuk Čosić, internetni veteran, je slovensko blogosfero orisal kot majhno in ustrašeno. "No, kolikor opažam, imamo vse glavne elemente ekosistema - srečanja, zvezdnike, žanrsko raznovrstnost, celo tiskani medij, ki je v celoti posvečen blogom. Kar manjka, je volumen. Druga manjkajoča komponenta pa bi bil kak pozitiven škandal," se je glasil njegov komentar.

Statistike kažejo, da globalni bralci najpogosteje prebirajo bloge o tehnologiji (Gizmodo, TechCrunch, Endgadget), popularni kulturi (Boing Boing) in zapise znanih osebnosti (Jeffrey Zeldman, Guy Kawasaki, Seth Godin). "Gre torej za bloge, ki pritegnejo bodisi zaradi tematike - ki mora biti jasno definirana - ali pa zaradi zanimivega posameznika," je dejal Pirc. "V Sloveniji pa se berejo predvsem blogi prijateljev, znancev in nekaterih 'razvpitih' blogerjev." Prepričan je, da "se premalo dela na vsebini z dodano vrednostjo" ter da "osebne izpovedi in informacije, povzete iz drugih virov, največkrat mainstream medijev, pač niso tovrstna vsebina".

Po izsledkih blog slednikov je domačija posebna še po nečem: nivoju in strpnosti. Bivša blogerka (ostati želi neimenovana), sicer pa svetovalka za spletno komuniciranje, je nad nivojem komunikacije na slovenskih blogih šokirana. "Še vedno so najbolj brani najbolj banalni blogi, z banalnimi temami in banalnim jezikom. Povečini tako in tako kopirajo informacije od drugih medijev. Taki blogi niso trendsetterji. Ne odpirajo tem, ki naj bodo na družbeni agendi, ne vzpostavljajo dialoga... In tega manjka! Predvsem strokovnega dialoga."

Čosić temu reče "iracionalna zadržanost ali paralizirajoč strah Slovencev pred samoizražanjem". "Nisem ravno obupal," je še rekel, "ampak stvar postaja depresivna."

Miha Mazzini soglaša: "Ljudje, ki so odrasli ob računalniku, nimajo socialnih veščin. Ne morem prisesti, te pogledati v oči in te začeti zmerjati, ko te prvič vidim. Tisti za računalnikom pa si dovoli vse. In agresija je čustvo, ki ga je najlažje izraziti. Hkrati je najbolj egocentrično čustvo. Še na prednetu so bili forumi, kjer so se ljudje totalno kurčili. Divjaki, dedci, pravi vikingi so bili! Potem so organizirali srečanje in bil sem šokiran, kakšni miškoti so bili. Komaj so si upali odgovoriti natakarju."

Papirnati internet

Goldman, vodja projekta Google's Blogger, je nedavno za New York Times izjavil, da so prav blogi razlog za nagel razrast weba. Evolvirajo z vsakim novim prispevkom, pa naj gre za kratek zapis, fotografijo ali videoposnetek. "Začutili smo," pravi Pirc, "da lahko sodeluje kdor koli. Spreminja se naša percepcija o nas samih. Prej smo bili odjemalci, potrošniki - popolna asimetrija torej -, zdaj smo lahko tudi (so)ustvarjalci. Ta oživljena potreba po participaciji je najpomembnejši rezultat komunikacijske (r)evolucije." (R)evolucije, ki je na blogersko površino izbezala še eno novodobno podzvrst - državljanskega novinarja.

Med slovenskimi državljani-novinarji kranjski kronisti največkrat omenijo Hada in pristavijo, da bi mu bržkone lahko rekli tudi "slo-web komercialka". Čeprav se sam ne šteje med blogerske žurnaliste, ima dokaj preprosto uredniško politiko: "Pišem zgolj in samo tisto, kar se mi zdi smiselno." Ali drugače: "Subjektivno mnenje podajam na čim bolj objektiven način. Da bi se štel za novodobnega novinarja, pa bi moral pridobiti še kakšno drugo mnenje kot tisto, ki ga zagovarjam."

Blogerka Hirkani piše, da gre za "paranojo na trhlih nogah", Tomasz Pirc pa jih vidi kot konkurenco le zato, ker s preostalimi mediji tekmujejo za pozornost istih uporabnikov. "Ne smemo pa pozabiti, da se tudi množični mediji počasi prilagajajo novim razmeram."

Na vprašanje, kakšno konkurenco predstavljajo klasičnim medijem člani blogosfere, je bloger Fras odgovoril "zelo resno". Po njegovih podatkih so jim vzeli že približno polovico publike. "Verjetno zato, ker so postali najbolj množični medij na svetu," je sklenil.

Milan Slana, urednik Dnevnik.si, se ni strinjal. "Blogi niso konkurenca klasični novinarski profesiji, saj gre kvečjemu za nov žanr, neko mešanico med pismi bralcev, osebnim dnevnikom in državljanom-novinarjem, ki je nastal zaradi tehnoloških možnosti. Mislim, da blogi lahko novinarstvo le dopolnjujejo, še vedno - in tako bo najbrž še dolgo ostalo - pa bodo v vlogi mnenjskih voditeljev ostali profesionalni novinarji. Blogi so se namreč že zdavnaj zadušili v lastni prednosti: množičnosti."

"Blogerji so profesionalizem postavili pod vprašaj," je bil za ameriške medije jasen Thomas McPhail, profesor medijskih študij na University of Missouri. "Zanje objektivnost ne igra nobene vloge. Oni ne pokrivajo vseh strani."

Vendar ni vsa krivda na strani blogov, opozarjajo nekateri. "Če vzameš v roke slovenske časopise ali pogledaš njihove spletne verzije, je hitro jasno, da noben lastnik in celo urednik nima blagega pojma o strategiji medijev," je bil analitičen Mazzini. "Slovenija je obrtniška dežela in strategije na področju medijev še nisem zasledil. V Sloveniji reportažno, raziskovalno novinarstvo izumira oziroma je crknilo, zato so slovenski časopisi nezanimivi. Nasprotno pa je recimo s kakimi tujimi revijami, kot je New Yorker, ki da novinarju za poglobljene teme šest mesecev časa - to z veseljem bereš! Če pa je novinar samo za to, da brska po internetu in zlaga informacije, ni nobenega razloga, da bi kdor koli plačeval papirnato izdajo. Saj lahko vsak malo pobrska in potem še doda, kaj si misli - in točno to se je zgodilo s slovenskimi mediji. Delajo se, da so internet po formi, pa srednješolska klepetalnica po vsebini. Mogoče bomo pa Slovenci prišli v zgodovino kot izumitelji papirnatega interneta? Svašta, če lahko citiram nekega literarnega junaka."

Nekaj podobnega je po 1322 člankih na blogerski strani revije Harper's ugotovil tudi Scott Horton in bloganje opustil. "Stvar je enostavna," se je poslovil. "2000 besed na dan mi vzame preveč časa. Hkrati pa me odvrača od drugih novinarskih tem, sploh daljšega stila poročanja…"

"Tiskani mediji veliko težje vzpostavijo odnos z blogi kot elektronski," je odvrnil urednik Dnevnik.si. "Pogosto se tako postavlja intimno vprašanje, kaj naj bi profesionalni novinar iz tiskanih edicij sploh še povedal dodatnega skozi bloge, česar ne more že skozi svoj osnovni medij. Blogi pač omogočajo odprto komunikacijo sleherniku, pri čemer so novinarji v prednosti, saj ta kanal že imajo na voljo, zato pišoči novinarji nasploh redko uporabljajo bloge. Na Dnevnik.si zato poskušamo s prijemi v okviru posebnih projektov, kot sta bila denimo V 40 dneh po Evropi Sebastjana Kopušarja in Bojana Velikonje, Pot na Orient Ervina Hladnika - Milharčiča in Tomaža Skaleta…"

Množična emancipacija

Doslej so si centre moči lastile mogočne združbe, z blogi pa je ta privilegij pripadel posamezniku. Prvič v zgodovini človeštva nevidne množice komunicirajo javno in globalno. "Internet je kanal, kjer se lahko zelo hitro generira velika masa ljudi. Bolj ko si znan, več ljudi se hoče povezati s tabo, in tako pridobivaš vpliv. Vpliv na ljudi v socialnih mrežah pa je pomemben, preprosto zato, ker se ljudje v socialnih omrežjih združujejo, sodelujejo, medsebojno informirajo in prenašajo zgodbe, ki so povrhu še digitalno dostopne in pozivajo k akciji. Ljudje zaupamo prijateljem, znancem, sodelavcem, skratka ljudem, ki uživajo visok socialni kapital v naših očeh," je bistvene prednosti medmrežnega komuniciranja podčrtal Primož Žižek, svetovalec za spletne strategije. Vuk Čosić pravi, da je nastopila faza, "ko ima uporabnik interneta znanje, komu zaupati, in tu se zgodovinska vertikala avtoritete centralnih komitejev, nacionalnih medijev, enciklopedij in podobnega neha".

"Klasičen način oglaševanja je deloval odlično več kot 100 let, do prihoda interneta, ki je uvedel nova pravila igre. Danes ljudje zgodbe pripovedujejo na spletu; komunicirajo dnevno in z vsem svetom," je razglabljal Žižek. "Blogerska javnost je pomembna kot močna skupina pritiska, ki se je ob temah, ki jo motivirajo, sposobna zelo hitro organizirati. Pri tem bo seveda zanimivo opazovati, koliko blogerjev bo dolgoročno našlo smiselne cilje in vire prihodkov, da bodo lahko vzdrževali in razvijali vsebine. Mnoga podjetja namreč pisce za svoja spletna mesta pa tudi urednike in svetovalce vse pogosteje iščejo tudi med blogerji."

"To emancipiranje navadnega človeka predstavlja precejšen problem tako za podjetja kot za politiko," zatrjuje svetovalec Pirc. "Posameznik ima namreč naenkrat moč, ki je bila prej rezervirana za oglaševalske oddelke v podjetjih in PR-oddelke politikov. Tak emancipiran posameznik pa se tej moči ne bo zlahka odpovedal."

Skesana blogerka je dodala, da je prednost weba 2.0 predvsem izjemna merljivost obnašanja. "Ne vidiš le, kaj in kje uporabnik kupuje, ampak tudi s kom je polinkan, od kod dostopa, kdaj in tako dalje. To so zelo podrobni podatki, ki pa se jih podjetja še niso naučila uporabljati. Ne razumejo niti tega, da je treba besedila za splet ustrezno prilagoditi, ker se na spletu bere drugače, počasneje. Ne poznajo ne jezika ne potreb spletne javnosti. V Sloveniji smo imeli doslej le dve, tri oglaševalske akcije, ki so bile povezane z blogi, res uspešna pa je bila samo ena."

Je pa zato blogosfera naletela na hitrejše odzive med politiki. Kot je poročal Had, so obiskovalci z naslovi gov pogosti gostje tudi na domačih blogih. "Sploh blogih, ki so kritični do trenutne oblasti. Ampak to je treba vzeti v zakup," je rekel, "in se zavedati, da bloger nima neomejene svobode, ampak se ta konča, kjer se začne svoboda drugega." Na vladnem uradu za informiranje tega niso zanikali. V odgovoru so zapisali, da "spremljajo objave tako na blogih kot na spletnih forumih in drugih spletnih mestih, kjer uporabniki svetovnega spleta izražajo svoja mnenja. Pri tem ne gre za spremljanje posameznega bloga, temveč je spremljanje blogov v prvi vrsti odvisno od tematike, ki je v konkretnem obdobju aktualna."

"Kdor misli s komuniciranjem resno, si je izdelal taksonomijo blogerske pokrajine in identificiral resne in vplivne blogerje," je strategijo predlagal Žižek. Specialistka za interaktivne medije pa je želela poudariti še nekaj: "Če beremo ameriške politične bloge, hitro ugotovimo, da zadaj stoji PR-mašinerija. Na primer blog McCainove hčerke; ona na blogu ne more pisati kar nekaj, ker ve, da bo škodila sebi, očetu, pa še republikanski stranki! Blog ni kar nekaj. Glas ljudstva se zelo hitro sliši. In v webu 2.0 hitro doseže milijone ljudi, to pa prinaša nevarnosti. Tega se mlada generacija ne zaveda. Kar je danes v webu 2.0, ne bo mogoče izbrisati. Kaj pa, če bo kdo, ki danes piše neke intimne stvari, čez deset let hotel kandidirati za župana Ljubljane?"