Igre v Kanadi so bile pravcati finančni polom, saj je mesto posledice zadolžitve čutilo še naslednjih trideset let. Olimpijski štadion, stvaritev francoskega arhitekta Rogerja Tailiberta, so tako do konca zgradili šele po olimpijskih igrah, dolg za izgradnjo pa je bil dokončno poplačan šele pred manj kot dvema letoma (decembra leta 2006). Tako niti ne čudi, da je štadion po svetu najbolj znan pod nazivom Big Owe (Veliki dolg). Veliko posebnost je predstavljalo tudi prižiganje olimpijskega ognja. Plamen so namreč pretvorili v radijski signal, iz Aten v kanadsko metropolo Ottawo pa ga je ponesel satelit. Nato so ga ponovno prižgali s posebnim laserskim žarkom, od tam pa po standardnem načinu prenesli do Montreala. Ko so igre že potekale, je ogenj ugasnila močnejša nevihta, da so ga znova prižgali, pa so uporabili kar navaden vžigalnik za cigarete. Iz protesta, ker Kanadčani Tajvancem niso pustili nastopati pod imenom Republika Kitajska, so se ti odpovedali nastopu, prav tako pa je igre bojkotiralo kar 28 afriških držav. Razlog? V začetku leta je novozelandska reprezentanca v ragbiju gostovala v Južni Afriki, v kateri je takrat vladal rasistični režim, zato je predstavnik Konga Jean Claude Ganga od Mednarodnega olimpijskega komiteja zahteval, da Novo Zelandijo kaznuje. Ker MOK tega ni storil, je sledil omenjeni bojkot, ki sta se mu pridružila še Irak in Gvajana, pri tem pa je zanimivo, da so nekateri športniki iz Maroka, Kameruna in Egipta v posameznih disciplinah že nastopili, saj so se za bojkot odločili šele po prvem dnevu.

Olimpijske igre v Kanadi so bile prve in do danes edine letne, na katerih gostujoča država ni osvojila niti ene zlate kolajne (Kanadčani so pobrali pet srebrnih in šest bronastih odličij). Na zimskih igrah se je to pred tem zgodilo leta 1924 v Chamonixu (Francija) in leta 1928 v St. Moritzu (Švica) ter kasneje leta 1984 v Sarajevu (Jugoslavija) in štiri leta kasneje v Calgaryju (Kanada). Med športnimi dosežki velja izpostaviti izjemne nastope komaj štirinajstletne romunske telovadke Nadie Comaneci, ki je kar sedemkrat prejela oceno deset (ker je semafor lahko pokazal le tri cifre, se je na njem vselej izpisala ocena 1.00) in osvojila tri zlate kolajne. V ženski gimnastiki je tri zlata odličja prejela tudi Nellie Kim iz Sovjetske zveze, pri moških pa se je s kar štirimi okitil njen rojak Nikolaj Andrijanov. Kubanski atlet Alberto Juantorena je postal prvi človek v zgodovini, ki je na istih igrah osvojil zlati kolajni v teku na 400 in 800 metrov, Finec Lasse Viren pa je bil najboljši na 5000 in 10.000 metrov dolgih razdaljah, medtem ko je bil v maratonu peti in tako za malo zaostal za dosežkom Emila Zatopka, ki je leta 1952 slavil v vseh treh disciplinah.

Ženske so se na igrah v Montrealu prvič preizkusile v košarki, rokometu in veslanju, za eno glavnih zgodb pa je poskrbel japonski telovadec Shun Fujimoto. V ekipnem mnogoboju si je namreč zlomil nogo, a zaradi tega, ker so bili Japonci zelo blizu Sovjetski zvezi, nadaljeval s tekmovanjem. Na krogih je nato prejel oceno 9,7, s tem Japonski zagotovil zlato kolajno, ko so ga nekaj let kasneje vprašali, če bi kaj takega storil še enkrat, pa je brez obotavljanja odgovoril: "Ne."