Kermauner se je rodil 13. aprila 1930 v Ljubljani. Šolal se je na klasični gimnaziji v Ljubljani, kjer je končal univerzitetni študij, smer čista filozofija, bil med letoma 1955 in 1958 asistent pri stolici za filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, med letoma 1966 in 1969 uradnik na republiškem Izvršnem svetu, leta 1970 ravnatelj Drame SNG, sicer pa urednik različnih revij, tudi glavni urednik Perspektiv, ter prevajalec iz nemščine in francoščine.

***VIDEO: Niko Grafenauer o tem, kako in zakaj je umrl Taras Kermauner***

Pogosto je bil asistent in dramaturg pri filmu, dramaturg v slovenskih gledališčih in režiser pri Odru 57, piše na spletni strani SAZU. Pisal je članke o kulturni politiki, filmu, glasbi, slikarstvu, polemike različnih vrst, filozofske razprave, predvsem pa se je ukvarjal z literarno zgodovino in teorijo. S tega področja je objavil več kot 100 knjig, njegovo življenjsko delo je Rekonstrukcija/reinterpretacija slovenske dramatike.

Leta 1981 je doktoriral na temo Cankarjeva dramatika, leta 1982 se je habilitiral kot redni profesor za dramaturgijo, leta 1991 bil sprejet kot izredni in junija 1995 kot redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU).

Leta 1985 so mu podelili nagrado Prešernovega sklada, vendar je ni sprejel. V tej točki beseda nanese na Kermaunerjevo zelo posebno, vedno uporno, držo do sveta, ki je med drugim botrovala temu, da se je leta 1990 umaknil iz javnega življenja.

Kermauner je bil pri Reviji 57, Perspektivah in nenazadnje tudi pri Novi reviji nekakšen guru, čeprav, kot je za aprilski pogovor za tednik Mladina povedal sam, si te vloge ni želel. Vedno je bil korak pred drugimi, v literarni zgodovini pa je še posebej pomemben njegov prispevek k uveljavitvi slovenskega modernizma, med drugim je tudi avtor izraza ludizem.

Lansko leto se je Kermauner vrnil v javno življenje. Pri Študentski založbi je v zbirki Beletrina izšlo njegovo obsežno esejistično-memoarsko delo Navzkrižna srečavanja, v katerih se je avtor lotil portretov svojih duhovnih očetov - Josipa Vidmarja, Edvarda Kocbeka, Ivana Mraka, Franceta Kidriča in drugih - ter nadaljeval predvsem z razmišljanji o generacijskih kolegih, denimo Petru Božiču in Marjanu Rožancu.

V zadnjem času je Kermauner dal številne intervjuje, saj skoraj ni bilo medija, ki ne bi objavil pogovora z njim, pojavil se je tudi kot kolumnist Sobotne priloge Dela. V omenjenih pogovorih je pogosto pojasnjeval svoje poglede na preteklo in sedanjo družbeno realnost.

Za Mladino je tako povedal, da so izjave pristašev Nove revije, ki menijo, da so oni osvoboditelji Slovenije, "brezmejen napuh infantilcev". Kaj boljšega mnenja ni imel niti o tržaškem pisatelju Borisu Pahorju, za katerega je dejal, da ga določa "en sam ultraredukcionizem".

Razmišljanja Tarasa Kermaunerja so vedno sprožala številne naklonjene, pa tudi negativne odzive. Njegova nedavna vrnitev v javno življenje je bila medijski dogodek, ki ga je pomagal ustvarjati tudi sam.