Kot pravi Velikonja, so prostor za teoretskim uvodom prav zato namenili poglavju o ženskah v grafitovski subkulturi, saj se tudi v tem okolju dogaja zapostavljanje njihove ustvarjalnosti. Sledi obravnava balkanske produkcije, pa obširno poglavje o večinoma negativni medijski podobi tovrstnega ustvarjanja ter poglavje o grafitih kot mediju politične konfrontacije. Velikonja opozarja tudi na primerjalni vidik, kjer med drugim na podlagi mnenj tujih zainteresiranih obiskovalcev ugotavljajo, da je grafitarska produkcija v Ljubljani in Sloveniji precej močna, raznovrstna in kritična. O grafitih in street artu smo spregovorili z vsemi tremi uredniki izdaje (ob Velikonji sta to še Sandi Abram in Gregor Bulc) ter Moniko Kropej in Robertom Bobničem, ki v zborniku sodelujeta s svojimi besedili.

Ali je pri mediju grafita mogoče obravnavati formo ločeno od vsebine? Kako ste kategorizirali grafite?

Mitja Velikonja: Tako grafit kot street art sta nastala kot neki nelegalni, nekonvencionalni, anonimni, kritični, ostri in inovativni obliki izražanja. Delitev na njun bolj estetski in bolj vsebinski vidik je temu zagotovo podrejena, ker je že sam akt grafitiranja izrazno dovolj močan. Gre za medij skupin in posameznikov, ki drugače ne morejo artikulirati svojih izjav, svojega položaja, življenjskega stila - to je njihov nemi krik, kot ga imenujem v svojem tekstu. Razvoj tovrstnega ustvarjanja kasneje ubere mnoge poti - kot vsaka druga kulturna oblika zaživi po svoje in ni več le to, kar je pomenila na začetku.

Kakšen je okvir, ki ste si ga postavili za obravnavo grafitov? Ali ste jih opredelili historično, lokalno ali pa bolj na splošno?

Gregor Bulc: Nismo si postavili ozkih okvirov, ampak smo razmišljali o grafitu kot sredstvu komuniciranja. V tem smislu smo poskušali spodbuditi različne avtorje, da o grafitu razmišljajo celostno in po možnosti interdisciplinarno. Nismo se omejevali na določeno obliko analize grafitov, kot so na primer literarna, umetnostnozgodovinska, estetska, politična in tako naprej, ampak smo poskušali razumeti, kako vsak specifični družbeni kontekst določa nastajanje grafitov

Grafiti so bili na različnih ravneh inkorporirani v določene družbene sisteme, recimo v sistem sodobne vizualne umetnosti, ki je v svojo belo kocko postavil del teh stvaritev...

Sandi Abram: S tem, ko se grafite postavi v neko institucijo, se najprej poveča interes kustosov in umetniške sfere, kasneje tudi interes širše javnosti, ki začne grafite dojemati drugače, vendar iz neke izumetničene perspektive. Znotraj institucije napredujejo zgolj nekateri. To se je z določenim časovnim zamikom zgodilo tudi pri nas. Sledilo je povečano zanimanje za grafite, prišla je prva publikacija o grafitih in se odprla širša javna debata o tej temi.

Kakšna je razlika med grafitom in street artom?

Sandi Abram: Street art je neka inovacija, ki še vedno temelji na principih grafitov, a pomeni nadaljevanje z drugimi sredstvi, z drugimi osnovami pristopa na ulico. Kombinira različna izrazna sredstva, pri čemer ni nujno, da se kot primarno orodje uporablja sprej, temveč gradi na nekonvencionalnosti, subverzivnosti in ilegalnosti.

Pred nekaj tedni je Mestna občina Ljubljana namenila veliko denarja za odstranjevanje grafitov.

Mitja Velikonja: To, da so ravnokar prepleskali vse stene, seveda razumemo kot dobrodošel prispevek k promociji te številke Časopisa za kritiko znanosti, saj so pripravili teren za nove grafite in street art. Res lepa hvala MOL za sodelovanje.

Sandi Abram: Določen del grafitov bodo navdihnile tudi te prazne stene.

Monika Kropej: Konec koncev je bistvo grafitov, da se brišejo in ustvarjajo vedno novi. To je del grafitarske scene.

Ali gre pri razliki med ilegalnim in umetniškim grafitom morda zgolj za neko estetsko normo, ki nima več zveze z vsebino?

Gregor Bulc: Gre za to, da dominantne družbene skupine, bodisi politične bodisi tiste v umetnostnem polju, promovirajo določeno obliko estetike, v tem primeru grafitarske estetike, kot "lepo", "umetniško", "ustvarjalno", "kreativno" in tako naprej. S promocijo v državnih ali zasebnih institucijah želijo grafite regulirati. Ob tem obstaja še kopica grafitov, ki ne zadovolji teh vratarjev estetike, ki pripuščajo ali ne pripuščajo določenih ustvarjalnih oblik h korporativnemu in državnemu koritu izrabe, uporabe.

Sandi Abram: Vedno obstajajo kriteriji, kaj je legalno in kaj ni, ne glede na ustvarjalca ali na formo. Če je ista oblika predstavljena v galeriji ali na ulici, kjer je narejena ilegalno, se bo tudi drugače predstavljala v medijih. To, kar je ilegalno, bo obravnavano z negativno konotacijo prek kazenskopravne dikcije, če pa govorimo o risanju v galeriji, se bo to predstavljalo v neki pozitivni luči, se pravi kot umetnost, kreativnost.

Torej je inkorporacija grafita znotraj nekih drugih struktur že tudi neke vrste kastracija moči grafita?

Mitja Velikonja: Ja, v galeriji namreč že ne bo razstavljen grafit tipa "Dol z vlado!" ali pa "Živela vlada!", to vidiš edinole na cesti. Tam se političnih tem ne dotikajo.

Kakšna je vloga subkulturnih formacij, v katerih nastajajo grafiti?

Monika Kropej: Največ političnih grafitov, ki sem jih proučevala, prihaja iz nekih subpolitik, subkultur ali raznih marginaliziranih skupin; delno tudi od navijačev, ki so do neke mere politično opredeljeni. Preko njih lahko vidimo, katere grupacije se proti katerim borijo, oziroma katere ideologije se na podlagi grafitov tudi "tepejo".

Kaj mislite s tem, da se "tepejo"?

Monika Kropej: Posamezne skupine so začele uporabljati razpršilce kot orodje, s katerim se med seboj bojujejo oziroma izražajo ideološka nasprotja. Recimo, če je skupina Tu je Slovenija izpeljala akcijo grafitanja tistih panterjev, smo jih naslednji dan videli mnogo prečrtanih. Prečrtala jih je ideološko nasprotna skupina anarhistov, ki so s tem izkazali svoje nestrinjanje na ravni grafitov, ne pa na ravni nekega verbalnega izražanja z drugimi mediji.

So med njimi tudi nacionalistična gibanja?

Monika Kropej: Obravnavala sem predvsem anarhiste ter nacionalistično skupino Tu je Slovenija, potem tudi romske grafite, priseljeniške grafite, jugonostalgične grafite. Večinoma opozarjam na to dihotomijo med skrajno desnico in skrajno levico.

Imajo tovrstne "boje" tudi skupine, ki so manj ideološko in bolj grafitarsko opredeljene, kot na primer Zek?

Monika Kropej: Ja, tak primer je na primer klinopis skupine Egotrip čez druge grafite.

Sandi Abram: Znotraj določenih skupin grafitarjev se sprožajo konfrontacije glede zavzemanja javnega prostora, recimo tu na Metelkovi, v tako imenovani Hall of fame, naj bi se spoštovalo neke specifične kodekse grafitiranja. Te norme najdemo tudi na ulici, kršenje teh pa vedno sproži konflikte med posameznimi akterji.

Zelo zanimivo je, da so nekatere grafitarske scene zelo konzervativne.

Sandi Abram: Ostajajo v nekih utečenih formah, konstantno poudarjajo določeno estetiko. V tem smislu je nastal preboj s street artom, ki ruši te konvencije, vpeljuje inovacije in se ne zamejuje zgolj znotraj grafitarske subkulture.

Kakšen je odnos grafitarjev do ekologije?

Sandi Abram: Ta je v drugem planu. Današnja vprašanja o ekologiji na vseh možnih ravneh so neki popularni diskurz, ki se pojavlja zaradi vzvodov s strani medijev ali filmske industrije. Mislim, da se v tej subkulturi ne goji kake zavesti ali refleksije o tem, kar se mi ne zdi niti primarno ali problematično.

Robert Bobnič: Razpršilec je zanemarljiv v primerjavi z vsemi drugimi onesnaževalci. To je podobno kot napad na kadilce. Verjetno je zelo absurdno, da bi se grafitarji ukvarjali s tem.

Gregor Bulc: Ne bi se pa čudil, če bi to vprašanje, ko bo objavljeno, sprožilo pri MOL in pri drugih mestnih oblasteh kako pobudo za sprejem zakona, ki bo tistega, ki grafitira, obsojal še zaradi tega, ker onesnažuje okolje. Jaz mislim, da je grafit minoren problem, če se obenem mimo njega vsak dan pelje tisoč avtomobilov.

Kaj pa glasba in grafiti?

Gregor Bulc: Ponovno je treba poudariti, da je grafitanje neki krovni pojem, ki ga ne smemo enačiti z grafitarsko subkulturo. Grafitarska subkultura pomeni tako imenovane writerje, ki funkcionirajo po točno določenih pravilih, kjer je poanta vsega izdelava estetskih grafitov - ti grafiti se po navadi povezujejo z glasbo. Mislim, da se na splošno v javnosti preveč poudarja ravno to, da obstaja grafitarska subkultura. Ta je namreč najbolj dostopna za bodisi umetniško bodisi korporativno inkorporiranje, ker vključuje življenjski stil in je pogosto zelo apolitična.

Mitja Velikonja: V bistvu smo tudi pri grafitarstvu spet pri stari dilemi: nekateri nimajo ničesar povedati, pa to izrazijo na zelo lep, dovršen način - drugi pa imajo kaj povedati, pa tega ne znajo lepo narediti. Če bi moral izbirati, bi definitivno izbral drugo, in na srečo je te produkcije na zidovih več: čeprav je s strogo estetskega stališča manj kakovostna, je zato toliko bolj sporočilna, jasna, neposredna.