Potem ko je Slovenija pod vodstvom selektorja Zdenka Verdenika v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 1998 v Franciji osvojila le točko (s tremi goli proti Hrvaški v Splitu jo je priigral Primož Gliha), je predsednik Nogometne zveze Slovenije Rudi Zavrl prav med mundialom po telefonu kar na plažo, kjer je z družino užival na počitnicah, poklical tedaj 34-letnega Srečka Katanca, ki je imel malo trenerskih izkušenj (trener v mladi reprezentanci do 21 let, pol leta na klopi Gorice). Srečko je nemudoma rekel da, za višino plače sploh ni vprašal in na prvi tiskovni konferenci v vročem poletnem dopoldnevu dejal, da bi bil velik uspeh, če bi se Slovenija v prihodnosti uvrstila na olimpijski turnir.

***VIDEO: Euro 2008: Hoteli so večinoma že napolnjeni, pivo bo 2,90 eura***

Že prve tekme so dale slutiti, da se slovenski reprezentanci obetajo boljši časi in gledalci so nogometašem ploskali tudi ob porazih, saj so jih navduševali s pristopom in borbenostjo, ko so na igrišču dobesedno grizli do konca in imeli krvava kolena po vsaki tekmi. Slovenija si je s serijo nepozabnih, domala že mističnih tekem (Latvija, Gruzija, Albanija...) že dve tekmi pred koncem kvalifikacij zagotovila nastop v dodatnih kvalifikacijah, kjer ji je žreb namenil Ukrajino s superzvezdnikom Andrejem Ševčenkom, ki je 13. novembra za Bežigradom dosegel pravi evrogol. A Slovenija je v drugem polčasu zrežirala preobrat z izenačenjem Zahoviča in spektakularnim golom Ačimoviča s polovice igrišča.

Na povratni tekmi 17. novembra pred 65.000 gledalci v snežnem metežu, v katerem se žoge sploh ni videlo s tribune, ker Ukrajinci niso imeli oranžne, so Slovenci zaostajali 0:1, a je izenačil Pavlin v 75. minuti, ko je v mrežo preusmeril žogo po strelu Rudonje. Slovenski igralci so v slačilnici jokali od sreče. Katanec, ki je vso tekmo bil živčno vojno s sodniki na čelu s Heinemannom, je evforičen, čisto iz sebe, poln adrenalina izrekel znameniti stavek: »Bog je in vse vidi!« Še v isti sapi je nato Slovencem iz Kijeva čestital vesele božične praznike in srečno novo leto.


Na letališču Brnik je sredi noči kljub močnemu sneženju nogometne heroje pričakala večtisočglava množica navijačev. Ti so nato slovenske nacionalne junake pozdravili še naslednji dan v središču Ljubljane pred Magistratom, kjer je Džoni Novak zvito izzval tedanjo županjo Viko Potočnik, da je obljubila gradnjo štadiona, ki ga prestolnica tudi slabih devet let po dneh, ko je nogomet postal slovenski nacionalni šport, še nima.

Priprave na zgodovinski dogodek so bile temeljite. Nepozabna je bila prijateljska tekma s svetovnimi prvaki Francozi. Ko je stotnija francoskih novinarjev na tiskovni konferenci pred tekmo Katanca vprašala, kaj pričakuje od tekme, jih je šokiral s stavkom, ki ga je izustil v zanj značilnem slogu rojenega zmagovalca: »Prišli smo po zmago.« »Tricolori« so bili šokirani, ko je Slovenija sredi Pariza vodila z 2:0, na koncu pa izgubila z 2:3, potem ko je gol prejela v sodniškem podaljšku. Ker Zlatko Zahovič zaradi prepirov v grškem Olympiacosu ni igral in je za boljšo kondicijo nizal kroge po Ljudskem vrtu in okolici, je Katanec organiziral dodatne priprave. Sam je vodil kondicijske treninge, na katerih so se po Tivoliju in Šmarni gori zvezdniki za njim podili, sopihali in ga le s težavo dohajali.

Slovenija je na Euro prišla vrhunsko pripravljena. Jugoslavija, ki jo je vodil Katančev trener pri Sampdorii Vujadin Boškov, je bila po atomski predstavi Slovenije in vodstvu s 3:0 (Zahovič 23. in 57. minuta, Pavlin 52. minuta) že na kolenih. Slovenija je imela za nameček še igralca več, ko je Udovič z jezikanjem, v katerem mu je pod nos vrgel tudi Slobodana Miloševića in privzdignjen ovratnik na dresu, tako izzval Sinišo Mihajlovića, da je slednji dobil rdeči karton. Navijači »Juge« so se v Charleroiju v Belgiji že pripravljali, da protestno odidejo, ko je Jugoslavija v šestih minutah izid izenačila.

Sledila je nepozabna tekma s Španijo v Amsterdamu, kjer se je v Areni zbralo več kot 10.000 Slovencev, ki so na tekmo potovali tudi po 18 ur. Amsterdam je bil tisto sončno nedeljo slovenski, tramvaj in metro sta skoraj iztirila, ko so navijači med vožnjo poskakovali ob prepevanju refrena »Kdor ne skače, ni Slovenc«. Na kultnem trgu Dam v središču mesta je bil koncert tria Kreslin, Lovšin in Predin, kjer so navijači prepevali Slovenija gre naprej in plesali. »Takšne veselice na tem trgu ni imel niti najboljši nizozemski nogometaš vseh časov John Cruyff, ko je sklenil kariero,« je pripomnil naključni mimoidoči Nizozemec.


»Ali je sploh kdo ostal doma?« me je pobaral avstrijski fotoreporter, ko se je sloviti štadion Arena tresel od poskakovanja Slovencev, ki so zasedli tribuno za golom. Španci so povedli z golom Raula že v 4. minuti, a je Sloveniji z organizirano igro uspelo izenačiti v 59. minuti, ko je žogo po podaji Rudonje v mrežo porinil Zahovič in navijače pognal pod oblake. Slovenska desetica Zlatko Zahovič se je med proslavljanjem gola v zahvalo priklanjal navijačem, a so Španci zmagoviti gol dosegli že 60 sekund kasneje preko Exteberria, ki je zadel krajši kot vratarja Dabanoviča. »Nič hudega. Dovolj je že to, da so veliki Španci vsaj minuto trepetali za zmago,« je tekmo komentiral eden izmed navijačev v množici, v kateri je bil v bojnih zelenih barvah tudi današnji svetovni rokometni zvezdnik Aleš Pajovič. Navijači so želi pohvale za zgledno obnašanje, predsednik NZS Zavrl pa je navdušen nad navijači, ki so preromali pol Evrope, vzneseno izjavil: »Odslej bomo vse tekme igrali tujini, ker doma nimamo štadiona za 10.000 gledalcev.«


»Boš videl, v kakšnih klubih bodo zaigrali v naslednji sezoni. To mi je v največje zadovoljstvo,« mi je dejal Srečko Katanec, ko sva srkala pivo in klepetala v reprezentančni bazi na nizozemskem podeželju, kjer so se igralci po vsakem treningu pol ure v idiličnem sožitju družili z novinarji in navijači. Pavlin je takoj po prvi tekmi z Jugoslavijo z dovoljenjem šefov za dve uri zapustil hotel in nemudoma podpisal pogodbo s Portom za tedaj sanjskih milijon nemških mark, Zahovič se je preselil v Španijo k Valencii, s katero je zaigral v ligi prvakov, Amir Karič je našel dobro plačano službo v Ipswichu v Angliji, Milan Osterc je odšel zabijat gole v izraelski Hapoel Tel Aviv, Džoni Novak v Unterhaching v Nemčiji...

Zadnjo tekmo je Slovenija odigrala v Arnheimu z Norveško in se razšla brez golov, kar je pomenilo, da se Slovenci vračajo domov z dvema točkama. Na letališču Brnik jih je znova pričakala navdušena množica navijačev. Slovenija je evropski oder zapuščala z visoko dvignjenimi glavami, saj je tedaj igrala nogomet na vrhunski ravni, primerljiv z najboljšimi reprezentancami sveta, po katerem se nam še danes kolca.