Pred časom je naš vsem tako dragi vladar oznanil, da živimo v času blaginje. Oznanilo so brž povzeli še preostali dvorjani in nam dan za dnem oznanjali srečne čase, v katerih živimo, mimogrede pa so na dolgo in široko opisali še svoje zasluge.

Oznanil smo bili veseli, osrečila so nas, saj pred njimi, razvajeni in neuki, nismo vedeli, da pravzaprav živimo v deželi uspehov, uravnoteženosti, sproščenosti, da so naši uspehi ogromni in da smo za zgled drugim, veliko manj uspešnim.

Ko smo tako s pomočjo vladarja in dvorjanov spregledali, smo opazili, da imamo vsega več kot preveč.

Kruha smo imeli toliko, da vsega nismo mogli pojesti, tlačili smo ga v kontejnerje, h kruhu pa smo odlagali tudi druga jedila, celo pečene piške, kajti vedeli smo, da med nami žive tudi posebneži, ki radi brskajo po smetnjakih in si iz njih kaj privoščijo. Ker vseh ostankov preobilne hrane in praznih steklenic, pločevink in plastenk od pijač nismo mogli stlačiti v smetnjake, smo jih odmetavali vsepovsod, kar pa ni kazilo naše kar preveč lepe domovine.

Saj drugače ni šlo, bilo je pač vsega preveč.

Preveč smo jedli in pili, preveč kadili, preveč zapravljali in kupovali. Nakupovanje je postalo najbolj priljubljena zabava, "šoping je zakon" so vzklikale množice pred ogromnimi nakupovalnimi središči, ki so rasli kot gobe po dežju. Na cestah je bilo preveč avtomobilov, v omarah smo imeli preveč oblačil in obutve, klošarji so bili vse elegantnejši, saj so dobili podarjenih oblačil, kolikor so hoteli.

Bilo je kar preveč lepo. In kadar je tako, postanemo ljudje preveč zahtevni, celo pohlepni. Začeli smo preveč nergati, hoteli smo še več, mleko in med nista bila dovolj. Opozarjali smo, da je preveč bogatih in - glej, glej - preveč revnih. Kako je to mogoče?

Morda zato, ker imamo pameti - premalo.