Na osojnem dvorišču, ki ga na dvoje deli struga starogorskega potoka, ždita dve revni Černetovi hiški, žal niti skupaj nista za eno pravo. Iz prve, v kateri živijo, se kadi. Danica kuri tudi v pozni pomladi, da bi iz sob pregnala nadležno vlago in značilen vonj po plesnobi. Druga, ki je veliko starejša, zidana še iz kamna in za svoja leta še presenetljivo trdna, je prazna. Sinova, Matej in Janez, odkleneta vrata in kažeta, kje je njun ata zidal nove stene in kje vse napeljal elektriko, za vse drugo mu je očitno zmanjkalo - časa.

Pravzaprav življenja. Janez Černe, njun oče, je umrl pred dvema letoma v gozdu in pred njunimi očmi. V hudo tragičnih okoliščinah, ki bodo v fantih pustile sledove najbrž za vse življenje. Njuna mama Dragica Jerman pripoveduje: "Aprila je bilo, dve leti je minilo od takrat, ko je šel partner - ne, nisva bila poročena - podirat drevje v gozd, mi pa z njim sekat vejevje. Trenutek nepazljivosti ali kaj, bukev je padla in ga pokopala pod sabo; bil je takoj mrtev." Star je bil štiriinštirideset let, sredi najlepšega življenjskega obdobja. Hodil je na "šiht" v kovinarsko tovarno v Šmartno pri Litiji. Domači povedo, da je v prostem času strašansko rad zidal in popravljal. Vse, kar je mogel, je naredil sam ali s katerim od prijateljev, žal s slabimi materiali, ker je bilo tako najceneje. Lotil se je tudi gradnje nove hiše nad staro kaščo, ki je pravzaprav nikoli ni dokončal.

Že bežen pogled pove dovolj

Ni treba veliko besed, že bežen pogled na sive stene in vonj po trohnobi pove dovolj. V ozki dolini Stare Gore, trinajst kilometrov od Litije, v hiši, ki ni primerna za bivanje, zdaj živi devetinštiridesetletna vdova Danica Jerman z dvema sinovoma, enajstletnim Matejem in leto mlajšim Janezom, najstarejši, devetnajstletni Tadej končuje srednjo strojno šolo v Novem mestu. Zanj skrbi dobra botra iz Črnomlja, pravzaprav vsa družina, mladenič se le tu in tam vrača k svojim. Zelo je navezan na polbrata, onadva pa nanj, fanta komaj čakata, da pride. "Z njim je zabavno, vedno se nekaj dogaja. Na travniku igramo nogomet, Tadej je sam naredil gol, da je vse skupaj bolj zares. Pove, kako je pri karateju, on namreč tekmuje in je uspešen športnik, veliko se šalimo in pogovarjamo. Prinese nama sladkarije in igrače, celo radio nama je dal, super je, ko smo skupaj." Najstarejši pomaga pri hišnih opravilih in koristno svetuje, Danica je strašansko ponosna nanj. "Veste, jeseni bo šel študirat v Ljubljano, iz njega bo še nekaj," pove z veseljem. Za hip pozabi na gorje, ki sta ga skupaj doživljala, ko sta morala od doma in se je bila z otrokom prisiljena zateči v ljubljanski materinski dom. Še vedno jo stiska pri duši, ko se spominja: "Doma me niso marali, ko sem zanosila, je bilo samo še huje. Niso mi oprostili, še dandanes me nočejo sprejeti." Ženska se mukoma spopada s težavami, ki jih naplavlja življenje, preprosto ne zna, ni sposobna reševati nakopičenih problemov. Ko je še imela Janeza, je nekako šlo, ko je zdaj za vse sama, je vedno huje, vedno teže. Danica preprosto omaguje.

Hiša ni njihova

Ne samo da težko shaja, preprosto ne ve, kaj naj stori. Hiša, ki jo je Černetov pred kakšnimi sedmimi leti pozidal nad kaščo, ni njihova, o lastništvu in delitvi premoženja med sorodniki menda še teče pravda. Kako se bo vse skupaj izteklo, ne ve nihče. Stara kamnita hiša je, kot kaže, last otrok in Danice, zato se Tadej zavzema, da bi jo za silo dokončali in se raje preselili vanjo; bili bi na svojem in nič več na vlažnem. A za to je treba imeti nekaj denarja in primerne mojstre. Neuka Danica ob tem samo nemočno zmajuje z glavo, sama temu ne bo kos. Zaradi različnih težav je invalidsko upokojena, dobiva sto petnajst evrov pokojnine na mesec, za fanta nekaj manj kot dvesto evrov otroških dodatkov in pokojnino po očetu, ki znaša dvesto šestdeset evrov. "Težko je," pravi Jermanova in prizna, da je zdaj, ko ni več moža, vsak mesec slabše. Na srečo ima vrt, njive in travnike je dala v najem, pridela precej zelenjave, okoli hiš je sadno drevje, imajo zajce, pravi, da bo kupila mlade kokoši, da bodo jajca pri hiši; vsaj lačni niso. Ker prihaja poletje, je vsakdanjost zanjo in za otroka vsaj za spoznanje prijaznejša.

Njena sinova hodita v litijsko osnovno šolo s prilagojenim programom. "Začela sta v Primskovem, na tukajšnji podružnični šoli, vendar jima ni šlo. Bala sta se govoriti, nista se želela učiti, ko pa smo ju prešolali v Litijo, sta polno zaživela. Lepo napredujeta. Matej je v četrtem, Janez pa v tretjem razredu, pedagogi so dobri in skrbijo zanju, dvakrat na teden imata pomoč na domu. Trenutno prihaja Jani in z njim fanta delata naloge, se učita, veliko se pogovarjajo." Jermanova s težavo prizna, da sta sinova vedno živahnejša in da ju komaj še kroti. "Obupujem, kadar me ne ubogata in naredita kaj po svoje. Vzeti moram tablete za živce, no ja, te imam že dolgo časa, vsaj za nekaj časa mi pomagajo. Manjka moška roka, pogrešamo Janeza, on je znal z njima, lepo so se razumeli."

Fantovske želje

Fanta nimata kakšnih velikih želja, razen računalnika in koles, najbolj zadovoljna sta zunaj, na travniku, zvečer pa pri televizorju ob risankah. Mama pove, da najbolj od vsega potrebujeta trenirke in športne copate, kavbojke in puloverje za v šolo, sama bi rada imela nekaj posode in krožnike, tudi novo kuhinjo. Ko oziroma če se bodo selili v obnovljeno Černetovo hišo, bo potrebovala marsikaj, treba bo narediti centralno ogrevanje, za kar bo poskrbela naša Iskrica.

Jermanova Danica in njeni trije fantje se sami in s skopimi sredstvi, ki jih imajo na voljo, ne bodo izvili iz težav, potrebovali bodo pametne nasvete in strokovno pomoč. Tudi pridne roke, spodbudno besedo in kanček potrpljenja. Odklanjanja, nejevolje in neprimernih besed na obeh straneh je bilo že doslej več kot preveč.