Aleksander Lucu Foto: Alenka Žavbi
Bill Gates bi se klanjal Sloveniji
Pred dnevi je za zgodovinske spremembe, za svojo glasnost in perestrojko, s katero je Sovjetska zveza spet postala Rusija, predsedujoči Evropski uniji Janez Janša odlikoval velikega prosvetitelja Mihaila Gorbačova. Ta je v začetku leta 1988 sam osebno obiskal v Ljubljani takrat izjemno obetajočo računalniško-informacijsko podjetje Iskra Delto. Njegov obisk mimo Beograda naravnost v Ljubljano k deltašem je tako vrgel iz tira jugoslovansko varnostno-obveščevalno službo KOS, da so generalnemu direktorju Iskre Delta Janezu Škrubeju preprosto dali posebno injekcijo, da je v hipu dobil visoko temperaturo, in mu tako preprečili, da bi se osebno srečal z Mihailom Gorbačovom. Da ne bo pomote ali razmišljanja o hudi domišljiji avtorja tega zapisa, dodajmo, da je zgodba o injekciji opisana v knjigi Hladna vojna in bitka za informacijsko tehnologijo. Napisal jo je sam Janez Škrubej in jo pred nedavnim tudi v krogu najožjih sodelavcev vodstva nekdanje, še vedno skrivnostne Iskra Delte tudi predstavil na ljubljanski elektro fakulteti. V knjigi ni nihče omenjen z imenom in priimkom. Tudi na predstavitvi se o imenih in priimkih ni govorilo, kajti strah pred ljudmi in organizacijami, ki so leta 1989 naročili "umor" Iskre Delta, je še vedno prehud in časovno preblizu. Čeprav bomo prihodnje leto slavili že dvajseto obletnico propada podjetja, ki bi bila lahko danes slovenska Nokia ali celo tako pomemben, da bi se pred njim priklanjal celo sam Bill Gates.
Nihče ne more drznih besed zanikati ali potrditi, toda dejstvo je, da se je v drugi polovici osemdesetih okoli vodstva Iskre Delta zbrala ekipa ljudi, ki so dobro vedeli, da je informatika veda, ki bo vodila svetovno dogajanje in globalizacijo. Ob Janezu Škrubeju so na predstavitvi knjige tako sedeli nekdanji vizionarji Viktor Mrak (v ponosni komunistični trdnjavi Kitajski je Iskro Delta dobesedno uzakonil in pridobil velikanske posle), oče slovenske informatike prof. dr. Anton Pavel Železnikar, inženir iz Novega mesta Rado Faleskini (sedaj zaposlen na Elektro Slovenija) in Boris Nemec iz Nove Gorice. Slednji sedaj v Hitu skrbi za strateški razvoj, v Iskri Delta pa je bil zadolžen za izobraževanje. Znan je po tem, da je z legendarnim Jožetom Pučnikom (skoraj je že leto naokoli, kar se letališče Brnik diči z njegovim imenom) ustanovil današnjo oblastveno stranko SDS (takrat imenovano še Socialdemokratska zveza), še preden je njen član postal Janez Janša. Samo medklic: Nemec in Janša sta se razšla, kajti Novogoričan se kot Pučnik ni strinjal s politiko SDS, kot jo je kasneje zaukazal veliki vodja iz Grosupljega!
Naročeni umor Iskre Delte
Zakaj so nasilno uničili Iskro Delta, ki bi lahko po drugi poti postala slovensko paradno podjetje, s katerim bi Slovenija v sodobnem svetu informatike lahko slovela bolj kot s pogrošnim napisom I feel Slovenia, ki ga uporablja tudi avtomobilska znamka Ford za promocijo svojega modela mondeo (čutiti avto ali državo je pač ista figa)?
Dejstvo je, da je v obdobju hladne vojne Amerika z vrhunsko informacijsko tehnologijo povsem nadvladala Sovjetsko zvezo in vzhodni blok, Kitajsko, Indijo ter države, ki jih je pod zastavo neuvrščenosti nekaj časa vodil celo pokojni dr. Janez Drnovšek. Filmski igralec in takratni ameriški predsednik Ronald Reagan se je dobesedno norčeval iz sveta, ko se je v nekem mestu neke republike v neki neuvrščeni Jugoslaviji pojavilo podjetje Iskra Delta. Z njim so Američani sodelovali, vendar so Slovenci natančno ugotovili, v katero smer je treba raziskovati. Zato so se Američani zbali, da bi njihova računalniška tehnologija z dodatno vrednostjo Slovencev prišla v roke Sovjetom, Kitajcem in Indijcem, ki so že vneto kupovali v Ljubljani in pošiljali na izobraževanje k nam svoje strokovnjake. V Sloveniji so se namnožili ameriški in ruski obveščevalci, jugoslovanski KOS je taval v temi med obema velesilama, našli pa so se tudi objestni lokalni špekulanti, ki so ugotovili, kakšen velik posel je zahodno računalniško tehnologijo prodajati na Vzhod. Ne smemo pozabiti še takratne politične situacije, saj se je Slovenija potihoma že pripravljala na osamosvojitev. Eno od ključnih vprašanj je bilo, kaj bo morala dati na oltar domovine, da bi njeno samostojnost priznale ključne države sveta, recimo ZDA in Vatikan.
Za Vatikan je bilo jasno. Odškodnine in vrnitev premoženja, posestev, gozdov in predvsem ljudi, ki jim je treba vrniti vero. Na vprašanje o zadovoljevanju ZDA pa je marca 1991 na Rogli po partiji tenisa dal odgovor takratni ameriški veleposlanik v Beogradu Warren Zimmerman (naj ne bo neskromno, toda v paru z njim je igral avtor tega zapisa, zato je informacija iz prve roke), ki je bil znan kot velik nasprotnik razpada Jugoslavije, toda vprašanje je bilo dovolj naivno prebrisano. Ali bi bile ZDA za priznanje samostojne Slovenije zadovoljene, če bi lahko pri nas Nato postavil svoja bazna oporišča? Odgovor je bil presenetljiv in povsem v skladu s skrivnostno potopitvijo Iskre Delta, o kateri pišemo. "Z vojaškimi bazami nimamo problemov, saj nam lokacije velikodušno ponujajo mnoge države. Za tako veliko nagrado, kot je samostojnost, je treba dati tudi največji dosežek, kot ga človek lahko da - znanje!" je bil dovolj diplomatski odgovor. Knowledge je bila torej odločila angleška beseda.
Bavčar dobi Istrabenz
Zato so bili leta 1991 dani vsi pogoji za uničenje Iskre Delta. Zadovoljena sta bila bratstvo in enotnost. Ali bolje rečeno ljubosumje tovarn Rudi Čajevec v Zagrebu in Ei v Nišu, ki sta si domiš ljali, da bi tudi znali, kar zna Iskra Delta. Zadovoljena je bila jugoslovanska Miloševićeva politika, da se je Sloveniji iz rok izbilo še enega aduta, ki je dajal nove prednosti naši republiki. Zadovoljeni so bili Američani, ki pa so ob razbitju Iskre Delta (sodelovala je tako slovenska partijska, politična kot medijska nomenklatura ali v jeziku osvoboditeljev - sile kontinuitete) pridobili na svojo stran mnoge mlade neizkušene politike in poslovneže, ki sedaj neomejeno odločajo v Sloveniji, obenem pa vedo, da se nikdar ne bodo mogli izviti iz primeža Amerike.
Takrat so Slovenijo vodili predsednik vlade Dušan Šinigoj, njegov namestnik je bil Janez Bohorič, vse pa sta imela v rokah Janez Zemljarič (njegov kader Franc Šifkovič je bil z mesta generalnega direktorja ljubljanskega Kliničnega centra prestavljen za šefa celotne Iskre, ki je pod njim dokončno shirala in razpadla) ter vrhovni šef obveščevalcev v Beogradu Stane Dolanc.
Potem je sledilo obdobje, ko je Sava v Kranju zacvetela v kooperaciji z ameriškim Goodyearom, kar je pomenilo osnovo današnjega premoženja Janeza Bohoriča v Savi in Zlatka Kavčiča v Gorenjski banki.
V komaj osvobojeni Sloveniji je bilo naslednici slovenske gospodarske ministrice še v Jugoslaviji Cvetke Selšek, državni sekretarki za gospodarske odnose s tujino Vojki Ravbar, od ministra za notranje zadeve Igorja Bavčarja zaukazano, da pripravi pogodbe o vstopu avstrijskega naftaša ÖMV (nobena naftna družba na svetu ni neodvisna od ameriških navodil o trgovini s črnim zlatom) v Istrabenz, ki ga je zastopal Janko Kosmina. In takrat je bilo že jasno, kdo bo na koncu veliki lastnik Istrabenza. Od gumarstva v Savi ni ostalo nič, od prodaje nafte v Istrabenzu ni ostalo nič. Bohorič in Bavčar sta postala le finančnika, ki premetavata velike denarje, ki so jih na kup spravili nekdanji samoupravljavci socialistične Slovenije.
Nokia in Patria
Po umiku Iskre Delta je skokovito narasel posel tudi v firmi, ki se je ukvarjala z računalništvom MikroAdi, v kateri je bil Janez Janša "project manager" (glej vizitko: MikroAda, software house, Nazorjeva 6, Ljubljana). Ob njem so delovali Srečo Kirn (kasneje znan kot dobitnik velikih kreditov Rdečega križa Slovenije in uvoznik kvasa in čokolade), Igor Bavčar in Igor Omerza. Slednji je osamosvojitev dočakal kot direktor Službe družbenega knjigovodstva Slovenije (SDK je leta 1989 tudi podala predlog za stečajni postopek Iskre Delta, ki je takoj stopil v veljavo), njegova namestnica pa je bila Romana Logar (v mladih letih izbrana za mis hmelja v Savinjski dolini), ki je še sedaj v ekipi Janezu Janši najbolj zvestih. Da sta Igor Omerza in dr. Dimitrij Rupel takoj po osamosvojitvi (17. julija 1991) odpotovala na promocijsko potovanje v ZDA, isti dan pa se je veleposlanik Warren Zimmerman v Ljubljani sestal s predsednikom vlade Lojzetom Peterletom, verjetno ni omembe vreden podatek. Če po vrnitvi v domovino ne bi zasijala zvezda zunanjega ministra Rupla kot najbolj zaslužnega za priznanje Slovenije. Tudi ni pomembno, da je podjetje MikroAda pozneje prevzela Anica Jovan (ima moža Bojana), ki je sestra Janeza Janše.
Mogoče tudi ni za odmet podatek skrbnih analitikov, ki so raziskali, kam je poniknilo znanje Iskre Delta, ki se ga v glavah niti z dekretom SDK ni moglo poslati v stečaj. Ve se, da je mariborsko znanje o avtomobilih in motorjih (potem ko smo uničili TAM) zacvetelo v Gradcu v tovarni Steyer Puch. Ne ve pa se natančno, ali je mogoče del slovenskega računalniškega znanja Iskre Delta končal pri finski Nokii. Potem smo na začetku novega skrivnostnega kroga z osemkolesniki finske Patrie. Kot smo mi Američanom, morajo tudi drugi povrniti usluge prebrisanim Slovencem, ki imajo povsem v rokah trgovino z orožjem zadnjih dvajsetih let.
