Tokičev Frickenhausen, za katerega je slovenski igralec odigral zadnji dvoboj (v novi sezoni bo tekmoval v Milanu), je sicer vseeno izgubil ter po dveh naslovih nemškega prvaka krono predal Borussii iz Düsseldorfa.

Timu Bollu ste ponudili ekshibicijsko tekmo, ki jo je zavrnil, nato pa ste ga prvič v karieri premagali. V stilu šahista, ki ni sprejel remija...

Prvi dvoboj na domačem parketu smo izgubili z 2:6, na povratni tekmi pa uvodoma še obe igri dvojic. Novi prvak je bil znan kmalu, zato sem ponudil Timu, da igrava za 2500-glavo publiko. Pred tem v šestih dvobojih z njim nisem osvojil niti niza. Timo mi je odgovoril, da si ekshibicije ne sme privoščiti ter da mora odigrati profesionalno. Poskušal sem še pri njegovem trenerju, a je bil odgovor enak, saj je dvoboj prenašala tudi nemška športna televizija DSF. Po zaostanku z 0:2 v nizih sem končno dobil prvi niz. Med premorom mi je rekel trener, naj stisnem še enega. In na koncu sem še enega...

V tej sezoni ste najprej premagali evropsko legendo, Belorusa Vladimirja Samsonova, sedaj še Tima Bolla. Kakšni so občutki?

Nekdo dozori pri 20 letih, drugi kot jaz pri 27, tretji pač nikoli. Več let že vem, da po igri lahko premagam najboljše na svetu, a tega nisem dokazal. Sedaj sem naredil korak naprej in občutek je zelo lep. Po takšni zmagi predvsem dobiš samozavest. Veš, da si premagal nekoga, ki ga večina na svetu ne more. In potem s to večino lažje igraš in braniš celo kožo.

Boste imeli po naporni sezoni kaj počitka?

Počitek imam v teh dneh, a je izjemno aktiven. Tečem na Šmarno goro in se še drugače kondicijsko pripravljam, za par dni pa bom šel tudi na obisk k svoji dragi v Barcelono. Imel sem veliko obveznosti z zdravniškimi pregledi v zvezi z zaposlitvijo na Ministrstvu za obrambo. Upam, da se bo srečno izteklo.

Koliko časa bodo potekale priprave na olimpijske igre v Pekingu?

Osem tednov. Največji del bom vadil z nemško reprezentanco, približno 35 dni. Kjer bodo oni, bom jaz. Dva tedna bo ob meni kondicijski trener Miran Kondrič, tehnični del pa mi bo pomagal izvajati oče Miroslav. Prejšnji teden sem namiznoteniški zvezi predložil vse predračune. Stroški bodo znašali okrog 10.000 evrov.

Kdo jih bo kril?

Upam, da zveza v sodelovanju z Olimpijskim komitejem Slovenije.

Odslej si boste kruh služili v Italiji tudi na rovaš boljše priprave na tekme svetovnega pokala. Trenutno ste 42. igralec na svetu. Vaš naslednji cilj?

Pred leti sem bil že 38. na svetu, kasneje pa sem padel na 75. mesto. Takrat sem se veliko naučil in za vedno bom imel spravljeno svetovno lestvico iz tistega obdobja, v katerem so bili pred mano resnično le največji zvezdniki svetovnega namiznega tenisa. Moja prva želja je, da se uvrstim med najboljših 30. Zato sem se tudi odločil, da športno pot nadaljujem v Italiji, kjer se bom lahko bolj posvečal tekmam za svetovni pokal.

Z uvrstitvijo na olimpijske igre ste izpolnili velik cilj. Bojana Tokiča si v skupini ne želi nihče, saj ste izjemno neugoden igralec. Kakšne želje pa imate vi?

Osnovni cilj sem z uvrstitvijo v Peking že dosegel. Naredil bom vse, da dobim še kakšen dvoboj. Morda pa si bom nabral dragocene izkušnje, ki jih bom lahko unovčil na olimpijskih igrah čez štiri leta v Londonu. Sicer pa je o rezultatih v namiznem tenisu najbolje izjavil legendarni Šved Jan Ove Waldner. Po olimpijskih igrah v Atenah je rekel, da če je Danec Tugwell osvojil olimpijsko kolajno (med dvojicami z Mazejem - op. p.), je možno vse.

Lani ste bili na evropskem prvenstvu v Beogradu četrtfinalist, kjer vam je kolajno preprečil Timo Boll. Je kolajna na največji tekmi vaša naslednja velika želja?

Vsekakor. A se zavedam, da bo zelo težko. Moralo bi se resnično vse poklopiti in imeti bi moral še precej sreče. Realnejše je pričakovanje med dvojicami, kjer bova skušala kolajno napasti s Srbom Karakaševićem.

Izmed kitajskih igralcev ste doslej premagali Chen Chija, sedmega igralca na svetu. Kdaj bodo na vrsti nove lovorike?

Lani sem na svetovnem prvenstvu v Zagrebu dodobra namučil Ma Longa, ki me je stežka premagal s 4:2. Kitajski skalpi so izjemno vredni. Do njih se pride zelo težko, a ne nemogoče. Kitajci daleč največ vlagajo v naš šport, brez izjeme živijo v internatih in so preprosto najboljši. A niso roboti. In dokler ne bodo, je upanje evropskih igralcev, da jih vsaj kdaj dobimo na krivi nogi.