V slovenski ureditvi so samozaposleni tiste osebe, ki samostojno opravljajo dejavnost kot edini in glavni poklic ter pridobivajo dobiček vsaj v višini minimalne plače. To so samostojni podjetniki, obrtniki, osebe, ki opravljajo umetniško in drugo kulturno dejavnost, med njimi novinarji, s področja zdravstva, na primer zdravniki in babice, osebe, ki opravljajo dejavnost s področja socialne varnosti, odvetniško ali notarsko dejavnost, duhovniško ali drugo versko službo. Vpis v sodni register ni odločilnega pomena. Po razlagi dr. Grege Strbana s Pravne fakultete Univerze v Ljubljani so s temi osebami na področju socialne varnosti izenačeni tudi družbeniki, ki so aktivni pri vodenju družbe ali dosegajo določen dohodek iz te družbe, ter športniki in šahisti, mednje pa bi lahko uvrstili še kmete.

Težave pri nizkih dohodkih

Samozaposleni, ki dosegajo sorazmerno visoke prihodke, nimajo večjih težav z vključitvijo in plačevanjem prispevkov za socialno zavarovanje, toliko več težav pa imajo ljudje z nizkimi dohodki. Eden od pogojev za vključitev v obvezno zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje samozaposlenih je namreč doseganje dobička. Če ta ni vsaj tako visok, kolikor znaša minimalna plača, nimajo dostopa do socialnega zavarovanja, kar ni najprimernejša rešitev (izjeme so v določenih pogledih le kmetje).

Določanje stopenj in razlike pri denarnih nadomestilih

Ena večjih težav je, kako določiti prihodek iz dejavnosti samozaposlene osebe, od katerega se obračunavajo in plačajo prispevki, ker ne prejemajo redne plače, njihov dohodek pa je lahko zelo različen in nereden. Prav tako je težko odločiti najvišjo prispevno stopnjo. Samozaposleni tudi nimajo zmeraj pravice do delne pokojnine, čeprav naj bi imeli po slovenski ureditvi pokojninskega in invalidskega zavarovanja enake pravice kot delavci.

Razlike obstajajo tudi pri začetku prejemanja denarnega nadomestila. "Za samozaposleno osebo je namreč predpisana dolga čakalna doba, saj se ji denarno nadomestilo praviloma začne izplačevati šele od 31. dne začasne zadržanosti z dela, medtem ko delavec to pravico pridobi takoj. Konvencija Mednarodne organizacije dela št. 102 o minimalnih normah socialne varnosti, ki omogoča vključitev v krog zavarovanih oseb določene kategorije aktivnega prebivalstva, tudi za samozaposlene, dopušča največ tri čakalne dni. Denarno nadomestilo mora biti namreč zagotovljeno ves čas trajanja bolezni ali poškodbe, z možnostjo, da se ne izplača za prve tri dni izgube zaslužka," opozarja dr. Strban.

V primeru brezposelnosti

Na pomanjkljivo ureditev socialne varnosti samozaposlenih v primeru brezposelnosti pa je opozoril pravnik in sodelavec ZPIZ Janez Urbas. Pri določanju pogojev za pridobitev pravic iz prostovoljnega zavarovanja bi morali določiti krog samozaposlenih oseb, ki so lahko prostovoljni zavarovanci, in osnovo za odmero prispevka v primeru delovršne in avtorske pogodbe. Vključitev študentskega dela bi bila sicer smiselna, zahteva pa delno spremenjeno ureditev. Ker je zaposlovanje mladih, poleg zaposlovanja žensk in starejših, v Sloveniji pereč problem, bi morali izhajati iz načela celovite socialnovarstvene mreže, ki bi morala zajeti vso populacijo na ekonomsko smotrn, pravičen in vsem dostopen način.

V zdravstveno zavarovanje je po podatkih iz poslovnih poročil Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki jih je predstavila Rosana Lemut Strle, vključenih 83.000 samozaposlenih oseb, kar znaša v strukturi vseh zaposlenih 6,2 odstotka. Leta 2006 je povprečni mesečni prispevek za zdravstveno zavarovanje zaposlenih znašal 157,77 evra, samostojnih podjetnikov 82,97 evra, povprečni prispevek kmeta 28,78 evra, povprečni prispevek za brezposelno osebo pa 68 evrov in za upokojenca 47,5 evra. Lemut-Strletova navaja, da delež javnih izdatkov za zdravstvo v bruto domačem proizvodu v zadnjih letih upada. Za ohranitev doseženih pravic bo zato treba povišati prispevne stopnje. Za začetek predlaga, da bi poskušali izenačiti prispevke različnih kategorij zavarovancev in na tak način porazdelili breme na vse.