Jeklena platišča seveda še vedno povsem zadostujejo. Če pa hočete avtomobil malce olepšati in si želite, da bi ga občudovali tudi drugi, ne morete mimo aluplatišč.

Nekoliko dražja kovana ali lita platišča

Ta so lahko kovana ali lita, kovana so nekaj dražja, zanimiva pa so tudi dvo- ali tridelna platišča, pri katerih so sestavni deli med seboj privijačeni. Enodelna so torej izdelana iz enega kosa, zanimiv pa je podatek o kovanju platišča: potrebne so najmanj tri faze kovanja od surovca do približno končnega izdelka; pred kovanjem surovec segrejejo na 400 stopinj Celzija, nato pa ga kujejo s posebnimi pripravami in orodji (to je praviloma štiridelno) s tlakom 8000 ton. Po podatkih podjetja AEZ stane orodje v povprečju od 25.000 do 35.000 evrov, z enim orodjem pa izdelajo lahko do 25.000 platišč.

Prednosti vlivanja platišč so nižja cena izdelave, večja produktivnost (v enakem času lahko tako naredijo več platišč v primerjavi s kovanjem) in enostavnejša naknadna strojna obdelava. Slabost tega postopka pa je, da zaradi stroškov ni primeren za maloserijsko proizvodnjo. Med prednosti kovanja tovarna AEZ navaja, da je platišče po koncu izdelave lažje, od drugih prednosti tega postopka pa omenjajo prilagodljivost glede oblike platišča in dodatkov, med slabosti pa seveda sodijo draga orodja, visoki stroški strojne obdelave ter večja poraba osnovnega materiala.

Pred prodajo vrsta zelo zahtevnih varnostnih testov

Prav vsa platišča pa morajo, preden gredo v trgovino, prestati vrsto varnostnih preizkusov. Tako na primer na platišče z notranje strani namestijo drog, ki ga obremenijo z določeno silo, s čimer preizkusijo vzvojno trdnost. Platišče s pnevmatiko tudi preskusijo na testu vrtenja, ko na valju s premerom treh metrov simulirajo delovanje v običajnem prometu, pri tem pa se kolo neprestano vrti štiri dni. Ta test je obvezen za vsa platišča, ki so namenjena za vozila z nosilnostjo več kot 650 kilogramov. Pri tem ne sme nastati nobena najmanjša razpoka. Poleg tega veliko preskusov opravijo z računalniškimi simulacijami in analizami, kjer se obremenitve na platišče prikažejo v določenih barvnih shemah. Sem sodi seveda tudi rentgenska analiza za iskanje mikrorazpok ali notranjih poškodb platišča. Ravno zaradi teh strokovnjaki opozarjajo, da platišče, ki je bilo poškodovano v kakšni nesreči, ni več dovolj varno. Vseeno velja pravilo, da jeklenih platišč praviloma ne popravljajo, aluplatišča pa le v primerih, če niso preveč poškodovana. Z leti se je tudi pri nas nekako usidralo mnenje, da na jeklena platišča sodijo zimske pnevmatike, na aluplatišča pa letne. Po svoje je tako razmišljanje logično, posebno, če ste pri nakupu novega avtomobila le-tega dobili obutega v jeklena platišča. Pri nakupu aluplatišč pa je danes pred kupci kar zahtevna naloga, saj je ponudba zares bogata.