Čeprav je oblast romanu prizanesla, je bil do nje neprizanesljiv avtor sam, ki se je leta 1980 lotil njegovega ponovnega kolažiranja: "Spomnim se, kako sem sedel za veliko mizo, rezal in lepil posamezne delčke". Ob razpadu Jugoslavije se Ćosić preseli v Rovinj, od tam pa v Berlin, zaradi česar glas o njem v Srbiji vse do nedavnega potihne, a se ves ta čas vrstijo prevodi Vloge moje družine v svetovni revoluciji v številne jezike, med drugim, po zaslugi Dušana Jovanovića, tudi v slovenskega.

Po dolgi odsotnosti s srbskega kulturnega prizorišča so lani na odru Ateljeja 212 spet uprizorili v sedemdesetih prepovedano predstavo Vloga moja družine v svetovni revoluciji, tokrat v režiji Dušana Jovanovića. Poleg tega je v letu 2006 vaš opus prvič dobil obširnejšo študijo. Kako komentirate to nenadno zanimanje srbske kulture za vaše delo in kaj vam pomeni?

Stvari se vedno razvijajo postopoma. Napetost med našimi regijami, državami se je malo sprostila, odnos med Srbijo in Hrvaško se je neprimerljivo izboljšal, na Hrvaškem se zdaj mirno govori o Beogradu, kar prej preprosto ni bilo mogoče. Tako se je odnos spremenil tudi do nas, ki ne živimo več tam. Na Hrvaškem sem ves čas svojega bivanja v tujini imel razmeroma dober sprejem, ki je zdaj še boljši. Kar zadeva predstavo v Beogradu - ta je dokaz nekakšne zgodovinske pravice, kajti ta predstava je bila pred petintridesetimi leti po stotih ponovitvah prepovedana in umaknjena z odra. Zdaj je obnovljena v istem teatru, istem, morda celo izboljšanem duhu, po zaslugi Dušana Jovanovića, ki je ustvaril res sijajno uprizoritev tega romana. Tudi najbolj strogi sistemi sčasoma malo popustijo. Čeprav v Srbiji trenutno sploh ni sistema, to je razsulo sistema, ko se ne ve, ali bodo na oblasti levi, desni, sredinski... Takšni časovni medprostori so najbolj primerni za literaturo, saj se ljudje na oblasti ne zanimajo dosti zanjo.

Kako pa je s pisanjem v takšnem času? Zdi se, da v nasprotju z nekaj svetlimi izjemami v Srbiji vlada ali izrazito nacionalno obarvana literatura ali pa eskapizem.

Največji delež avtorjev je nacionalno obarvan in ti so do danes ostali pristaši bivšega, miloševićevskega, šešeljevskega režima. Toda to niso nikakršni avtorji v literarnem smislu, morda le dva ali trije, kot sta Dragoslav Mihajlović in Matija Bečković. V glavnem gre za skupek nepomembnih avtorjev. Tistih nekaj, ki so mi blizu po razmišljanju, živi zunaj državnih meja. Mislim, da se ta situacija v Srbiji spreminja po kvaliteti, ne po kvantiteti.

Svojo biografijo ste reducirali na naslednjo izjavo: rojen v Zagrebu, umrl v Beogradu, živim v Berlinu.

To je bila šala, ki jo imate novinarji zelo radi. Je pa nekaj resnice v tem: torej rojen v Zagrebu, v Beogradu pa so me imeli za mrtvega v marsikaterem smislu. Ne samo mene, temveč celoten niz ljudi, ki so odšli. Zdaj se to malo spreminja in me dvigajo iz groba. Da živim v Berlinu, je prav tako neizpodbitna resnica, kajti Berlin je prostor, ki mi najbolj ugaja.

Eno vaših stališč je, da Srbija po vojni ni bila primerno kaznovana. Kakšna kazen bi bila primerna in kaj bi pomenila za današnjo srbsko realnost?

Srbija je bila na nek način dovolj kaznovana s tem, da je imela takšen režim, kot ga je imela, konec koncev ga je večina ljudi podpirala. Sam režim je največja kazen, saj so posledice revščina, pomanjkanje in regresija v vsakem pogledu. V mislih sem imel drugačno vrsto kazni, namreč nekaj takega, kar so doživeli Nemci petinštiridesetega. Bil sem za teritorialno invazijo, ne pa za bombardiranje mesta z letal. Tudi če so izstrelki iz letal precizni, bodo vendar ubili kakega otroka, ljudi na mostu, kar pa je nesmiselno. Čeprav se je na žalost pokazalo, da je bilo to nujno, kajti brez tega Milošević ne bi padel. Mislil sem torej, da bi bilo treba to državo poraziti s hitro potezo, kar bi gotovo prineslo manj žrtev. Po tem bi prišlo do denacifikacije. To so Nemci doživeli in brez tega ne bi imeli demokratične države, v kateri danes živim. To je bil za njih ključni trenutek katarze, ki pa je Srbija ni doživela. Velik del ljudi se spreneveda - ne priznavajo, da je bila Srbija sploh kdaj v vojni, da je bila poražena, da je kaj storila drugim narodom, da 250.000 mrtvih sploh obstaja, da je tisti zločinski general na enem mestu ubil 8000 ljudi. To kot da ne obstaja. Če bi se zgodil poseg v Srbijo, ne pa razreševanje v Haagu, bi običajni ljudje, ki na žalost najteže in najkasneje pridejo do kakršne koli zavesti, vendarle razumeli, kaj se je zgodilo, zakaj se je zgodilo in kaj iz tega sledi.

V romanu Vloga moje družine v svetovni revoluciji med drugim opisujete propad meščanske družine med in po drugi svetovni vojni. Kako je z meščanstvom v Srbiji od takrat? A danes še obstaja beograjska meščanska družina?

Meščanstvo kot neki sociološki pojav je skoraj presahnilo. Tudi v Nemčiji, tudi v Evropi je to precej spremenjeno. Še vedno obstajajo neki ostanki meščanskih družin, ki imajo svoje dvorce, svoje rituale itn. Toda meščanstvo v neki širši in nižji obliki je zelo razredčeno. Leto 68 je prineslo velik preobrat v tem. To leto je bilo pozitivno, saj je prišlo do osvobajanja na več ravneh, od načina oblačenja naprej. Med drugim je leto 68 prineslo tudi razpad tradicionalnih odnosov v družini. Res je, ni potrebe po represiji in strogosti starih časov, vendar pa nekateri regulatorji morajo obstajati. Hitri tempo, ki ga je moderno življenje prineslo, obupni delavni čas, ki traja od devetih do šestih popoldne, je izničil čas družinskega kosila. Meščanstvo je bilo včasih razred, ki obeduje. V današnjem sistemu se obeduje opoldne, kot konji - stoje. To je samo fragment, vendar je vse skupaj ubilo družinski ritem. Ko se družina po vseh mogočih dnevnih peripetijah zvečer vendarle zbere, se običajno gleda televizija. Po vsem tem mora imeti človek posebno ambicijo, da se usede v kak kot in bere ali gre na koncert. Nekaj malega je še ostalo meščanskega - vožnja s kolesi ali sprehajanje psov. Psi so ena redkih stvari, ki ohranjajo meščanstvo.