Sama na tujem

Kako to?

"Ne vem, verjela sem možu, da bo vse uredil, vendar ni storil ničesar," pove s svojo iskreno naivnostjo. Počasi se ji odstira širina sveta, neko novo, drugačno življenje. Vsa ta leta je namreč živela v prostovoljni osami, daleč od svojih, prijateljev in normalnih življenjskih tokov, zgolj za moža in oba otroka. Kako bo z njo, če se karkoli zgodi, se ni spraševala. Težko je dojeti in še huje sprejeti, da se v enaindvajsetem stoletju dogaja tudi to. "Toneta, svojega moža, sem spoznala v Kladuši. Čas vojne in negotovosti, jaz pa noseča. Otrokov oče me je zapustil takoj, ko je izvedel, da bom rodila." Njena mama, ki je povila enajst otrok, ji je hotela dobro, pa jo je nagovarjala: "Reši sebe in otroka, pojdita z njim v Slovenijo, tam vama bo veliko boljše kot tukaj."

In je šla. S Tonetom Tamašem sta se poročila, dve leti živela v Ljubljani, potem je mož prek oglasa našel prazno hišo v Prigorici pri Ribnici in so se preselili. "Deset let je, kar smo tukaj, vendar nimam ničesar svojega, spet sem na začetku, le dva otroka sta ob meni, ki ju moram spraviti v normalno življenje. V Sloveniji sta domala od rojstva, niti pomisliti nočeta, da bi šli kamorkoli. Sicer pa tako nimamo kam, tu so njune korenine, tu je naš edini dom."

Življenje v kuhinji

Tamaševa se v krču in solzah spominja preteklih dvanajst let svojega življenja, ki se je odvijalo v kuhinji in dveh večjih sobah starejše, a dokaj trdne prigoriške hiše, ki jim jo je ljubeznivo odstopil starejši mož, potem ko je odšel v dom starostnikov. Razija ne skriva, kako rada je imela Toneta, kako mu je slepo verjela in zaupala, rodil se jima je še Miha, samo za njih je živela, a zgolj iz rok v usta. "Denar mi je mož dajal le za sproti in dobesedno po kapljicah. Držal me je v hiši, sama nikoli nisem šla niti do pošte v Ribnici, kaj šele da bi se kdaj z avtobusom odpeljala v Ljubljano. Ne znajdem se, ne vem, kako se bom osamosvojila." Tone je hodil v trgovino po hrano, plačeval položnice. Če jih je. Ker niso plačali elektrike, so jim jo dvakrat odklopili, dve leti so bili ob svečah, Razija je ta čas prala na roke, kuhala na plinskem štedilniku, ogrevali so se, tako kot vedno, s krušno pečjo na drva. "Na srečo sem tu in tam zaslužila kakšen tolar, pozneje evre, ko sem negovala kakšnega starejšega človeka; tako je bilo vsaj za kakšen priboljšek." Kljub vsemu je njen mož imel fanta zelo rad, nikoli ni delal razlik med njima, Sinan je bil navezan nanj kot na pravega očeta in njegova smrt ga je globoko prizadela. Kaj je Tamašev delal, s čim si je služil kruh, o tem Raziji ni maral pripovedovati. Samo to ve, da je nekaj časa vozil tovornjak in da je nazadnje imel nekakšno avto delavnico, to je vse.

Pred kakšnim letom dni je hudo zbolel, rak na prostati, so ugotovili. Bil je kot kost in koža. Razija ga je negovala in mu vlivala upanje. Kako so tisti čas živeli, ne pove. Letos februarja je umrl, star šestinpetdeset let. Zapustil ji ni ničesar, le dolgove in osamljeno, žalostno preteklost. "Pet evrov mi je ostalo, še za pogreb nisem imela, z denarjem so mi pomagali sosedje in moj brat iz Kladuše." Če ne bi bilo paketov Rdečega križa (oni so nas tudi opozorili na stisko te družine!), najosnovnejša živila so ji obljubili tudi pri Karitasu, bi bilo trem Tamaševim še težje, če je to sploh lahko. Razija dobi nekaj več kot dvesto evrov denarne socialne pomoči in sto devetdeset evrov otroških dodatkov. Ko poravna osnovne obveznosti in vse za šolo otrok, ji za preživetje ostane borih petdeset ali šestdeset evrov. Kaj neki lahko skuha? "Malico imata sinova v šoli, kosilo je doma. Naredim različne pite in burek, kruh tudi spečem doma, skuham špagete in naredim golaž, velikokrat si na kruh namažemo margarino z marmelado, kadar imam denar, jima kupim čokolešnik." S tesnobo se spomni trenutkov, ko ni imela niti za mleko. Sinan ga je iskal, potem pa vprašal: "Mami, a si ga skrila?" Razložila mu je, da ga nima, ker je na tesno z denarjem; četudi je razumel, se ni mogla potolažiti. Stekla je v sobo in od nemoči milo zajokala.

Sosedje so jim pomagali

Na srečo ima Tamaševa dobre in zanesljive sosede, ki so se posebej izkazali, odkar je sama. Veliko ji pomenijo topla, spodbudna beseda, tudi kakšna gajba krompirja ali drva za podkuriti. Želi si majhen vrt, da bi imela svojo zelenjavo, a to so zaenkrat le pobožne želje.

Četudi gre Raziji vedno slabše, ima nekaj, kar jo drži pokonci: dva ljubka, prijazna sinova, posebej starejši Sinan ji je s svojo že skoraj odraslo držo v veliko oporo, če je treba, se za svojo brezpravno mamo zavzame z vso fantovsko odločnostjo. Je miren, dober fant, hodi v peti razred ribniške osnovne šole, dobro mu gre, pravi, da ima rad slovenščino, malo manj matematiko, najraje pa šport. "V Dolenji vasi imajo igrišče, tam igramo nogomet, treniral sem tudi rokomet, v prihodnje bi rad igral košarko. Veliko kolesarim in imam precej dobrih prijateljev. Rad sem tukaj v Prigorici, ne bi rad šel kam drugam." Kakšnih velikih želja nima, skupaj z bratom bi rada imela računalnik, očetov, kot kaže, ne dela več, kdaj pozneje pa svojo sobo. Mlajši bratec Miha je veliko bolj redkobeseden. Je drugošolec, hodi v osnovno šolo v Dolenji vasi, njemu za razliko od starejšega brata je najbolj všeč prav matematika, ima pa zato nekaj težav z branjem. Spomni se, ko so bili z atijem in mamico prvič in zadnjič na morju. "Kopali smo se, voda je bila, uh, slana in topla tudi. Bilo je super."

Kako iz začaranega kroga

Trije Tamaševi živijo v najeti hiši sredi Prigorice, od koder jih zaenkrat nihče ne meče ven. A je res, da je stena v spalnici vlažna, pod obrabljen, pohištvo staro, nabrano z vseh vetrov, ob zadnji toči se je razbilo nekaj stekel na oknih, kmečka peč dimi in bi bila potrebna popravila, na srečo vsaj streha ne pušča več, ker so sosedi prijazno zamenjali nekaj dotrajanih strešnikov. Tamaševi bi prav prišla miza s stoli, topli pod, različni gospodinjski pripomočki, sorodnik je nedavno tega iz svojega kupil barvo ("Boš že vrnila, ko boš imela!") in prebelil sive stene, ženska mora najti steklarja, da bo zamenjal počena stekla, za to in za še nekaj najnujnejših popravil bo denar zagotovila Iskrica. Hkrati bo poskrbela, da bosta Sinan in Miha dobila novo pohištvo v otroški spalnici. Končno se mora Razija izviti iz začaranega kroga, se izboriti za stalno bivališče in pridobiti dovoljenje za stalno bivanje. Potem bo tudi zaposlitev - pravi, da bi rada pomagala starejšim ljudem - in zaslužek, možnost za pridobitev slovenskega državljanstva in človeka dostojno življenje. Zanjo in za njuna dva otroka.

Razija še kar ne more verjeti v dobroto ljudi, še vedno živi in razmišlja, kot da je povsem sama na svetu. Na vprašanje, kaj bi ji polepšalo dan, preprosto pove: "Lepo, obilno kosilo, ko bi bilo na mizi meso, košara sadja in kakšna sladkarija. Mi trije pa veseli, brezskrbni, sproščeni. Tako si želim, srčno upam, da se bo to enkrat zgodilo tudi nam!"