Pred nedeljsko etapo s ciljem na prelazu Fedaia pod Marmolado so bili prelazi že oblegani. Ker je bil lep dan, je kolesarjev kar mrgolelo. Na prelazu Falzarego, ki bi ga sedaj lahko poimenovali kar po Juretu Golčerju, je eden številnih slovenskih kolesarskih navdušencev vzneseno pripovedoval, da tam kolesari že štiri dni. Le z avtodomom ga niso pustili parkirati na prelazu Furcia, kjer bi imel izjemno ugodno lokacijo za ogled včerajšnjega gorskega kronometra. "Tam imajo že teden dni vsa parkirišča zastražena z varnostniki," je dejal.

Prav v gorskih etapah v krajih z ozkimi dolinami se šele vidi razsežnost organizacijskega dela tradicionalne dirke Giro d'Italia. Vse logistične stvari so premišljene do "zadnjega parkirnega mesta". Povedano simbolno, saj je prostor ob tolikšnem številu organizacijskega in spremljevalnega aparata zelo pomemben. Drugo so mediji. Italijanska televizija RAI sliko ustvarja z dvema helikopterjema in še enim, ki pripravljen čaka v rezervi. Pilot enega od njih je Gianni Bugno, kolesarska legenda. Na dirki imajo v karavani štiri motoriste s snemalci, dva reportažna avtomobila pa na cilju, kjer imajo tudi 15 statičnih kamer. Ko se ob 15. uri začne prenos, jim ne uide praktično nič. Kolesarji velikokrat pravijo, da je škoda, ker ne prikažejo tudi uvodnih kilometrov, ko je borba včasih še mnogo hujša kot v zadnji polovici ali tretjini.

Prav zaradi televizijske slike je bil Jure Golčer eden od herojev nedeljske etape. Ko so na televiziji pokazali njegove karakteristike, kar se zgodi le redkim, je peščica očitno slovenskih navijačev v bližnji planinski koči začela vriskati od ponosa. Nalogo "vodonoše" v ekipi Danila Di Luca je opravil z odliko, ko je bil cel vzpon in spust prelaza Fedaia na čelu skupine velikih favoritov, kjer se je odlično držal tudi slovenski prvak Tadej Valjavec. Golčer, ki je bil praktično edini pomočnik, ki je vzdržal čez prelaz Giau z njimi, je dobil celo več kot pol ure medijske pozornosti. Simon Špilak, sedaj že najmlajši v karavani, pa se uči, kako preživeti te tri tedne.

Prav na gorskih etapah se že jasno pokaže hierarhija znotraj ekip. Kdo bo kapetan, so dolgo ugibali v ekipah Astana (Contador), LPR (Di Luca) in Liquigas (Pellizotti), ki igrajo najbolj pomembne vloge. V naslednjih dneh bo prav zanimivo, kako se bodo italijanski navijači obnašali do rožnate majice Španca Alberta Contadorja. Z lanskim zmagovalcem Toura in Denisom Menčovom, šampionom Vuelte, je Giro zaradi tega dobil ugled najbolj pomembne dirke leta. A Italijani so še vedno v ospredju. Ko so svoje akcije začeli Di Luca, Simoni, Sella, Ricco ali Pellizotti, je med navdušenci pred velikim ekranom na vrhu prelaza Fedaia, ki so kljub dežju v kratkih hlačah čakali na prihod idolov, završalo.

A niso vsi enako priljubljeni. Di Luca, poročen s hčerko bogatega podjetnika, ki, kot pravijo dobri poznavalci, ga s svojimi kapricami vsako drugo leto toliko izčrpa, da manj zmaguje, je bil v Dolomitih celo med bolj osovraženimi. Večina prihaja iz Abruzza, pokrajinska pripadnost pa igra sila pomembno vlogo. Tako Siciljanec Giovanni Visconti, ki je več kot teden dni nosil rožnato majico v dresu belgijske ekipe Quick.step, ni imel veliko navijačev. V Dolomitih so, poleg hribolazca Selle, heroji še veteran Simoni z najlepšim nizom uspehov na Giru v zadnjem desetletju, doma s Trentina, Pellizotti in Bruseghin, ki ima največ navijačev med kmečkim prebivalstvom, ter seveda dobrosrčni svetovni prvak Paolo Bettini. Zanimivo, da so bili zgoraj omenjeni tudi najbolj pripravljeni na vsak pogovor z navijači, novinarji in so bili tudi najbolj oblegani. To pa v kolesarskem poslu, ko ni vstopnic - na prelaze do lažjega dostopa pomaga le prava akreditacija - tudi veliko ali največ šteje.