Tri skupine motenj
Motnje hranjenja lahko v grobem razdelimo v tri skupine. Za anoreksijo je značilno pretirano hujšanje s stradanjem oziroma bruhanjem, jemanjem odvajal ter pretirano telovadbo. Bulimija se teže opazi, saj teža niha okoli povprečja, človek pa trpi zaradi ponavljajočega se prenajedanja, ki mu sledi po navadi prikrito bruhanje. Pri kompulzivnem prenajedanju se ljudje pretirano hranijo oziroma prenajedajo, ne da bi bruhali. Motnje hranjenja lahko povzročijo le blage oblike težav, ki sčasoma izzvenijo, pa vse do kroničnih oblik, ki se lahko končajo s smrtjo. Predvsem je skrb zbujajoče dejstvo, da je smrtnost med vsemi psihološkimi motnjami pri motnjah hranjenja v samem vrhu. Pri tem je vzrok za smrt kar v polovici primerov samomor.
Pri motnjah hranjenja gre za zasvojenost, saj se vse misli, čutenje, vedenje in doživljanje človeka vrtijo okoli hrane, teže in telesne podobe. Zaradi tega se spremeni posameznikovo osebno doživljanje in sčasoma ni več funkcionalno, saj človek nadaljuje zasvojitveno aktivnost, kljub neprijetnim fizičnim ali psihičnim posledicam in medosebnim konfliktom, ki se lahko pojavijo znotraj partnerskega odnosa, družine ali v širšem socialnem okolju. Najpogosteje se motnja razvije pri mladostnikih, ki so v obdobju pubertete oziroma mladostništva, redko pa se pojavi pri otrocih in odraslih. Se pravi, da so motnje hranjenja povezane z mladostniškim obdobjem, ki je povezano z leti odhajanja od doma, ločevanjem, avtonomijo in zgraditvijo identitete - kdo si kot moški oziroma ženska.
Vzroki večplastni
Vzrok za nastanek motenj hranjenja je večplasten in ga je mogoče iskati v genetiki, socialni strukturi, kulturnih pričakovanjih in v pritisku družbe, ki teži k vedno bolj idealnemu telesnemu videzu. V zadnjem času pa so psihologi začeli ugotavljati, da ima velik vpliv na motnje hranjenja tudi družina. Predvsem so spoznali, da človek, ki zboli za motnjami hranjenja, prek hrane sporoča in izraža določena težka čustva, ki jih ne zmore ali ne zna predelati oziroma izraziti na drugačen način. Zato gre v primeru anoreksije le za simbolno obliko zavračanja hrane, ki pa pomeni zavračanje vseh čustev, ki prihajajo od zunaj. Tako zavračanje hrane pomeni skrajno in edino obliko nadzora oziroma način soočanja s težkimi čutenji, kot so žalost, sram, osamljenost in strah. Pri bulimiji ljudje sicer sprejemajo hrano, sprejemajo čustva od zunaj, vendar jih ne zmorejo predelati in jih tako izbruhajo oziroma izločijo skupaj s hrano.
Vsem različicam motenj hranjenja je torej skupno, da hrana ni več namenjena temu, da bi omogočila, da naš organizem normalno deluje, temveč postane izrazno sredstvo za nadzor in soočanje s stisko in težkimi čutenji.
Starši so v hudi stiski
Pojav motenj hranjenja v družini je nekaj, česar se starši zelo bojijo. Še posebno težko je sprejeti dejstvo, da otrok kar naenkrat noče več jesti, se sam pripravi do bruhanja. Ob tem se v starših prebudi huda stiska in z njo povezani stres, sram, strah in jeza. Najhujši pa je občutek nemoči in krivde, ko otrok škoduje samemu sebi, mati in oče pa tega ne znata in ne zmoreta ustaviti. Ta občutja po navadi vodijo v še večji nadzor otrokovega prehranjevanja, kaj je, koliko poje, kdaj je… v želji, da bi se njihov otrok začel spet normalno prehranjevati in da zaradi motnje ne bi imel oziroma bi imel čim blažje telesne posledice. Nehote pa spregledajo in ne začutijo otrokovih občutij in stiske, ki jih izraža na takšen način. To pa v otroku še poveča stisko ter občutke krivde in nevrednosti, ki vodijo v še večjo odtujenost in zahajanje v svoj svet. Tako otrok tone vse globlje v svojo bolezen in osamo, kar ima lahko tudi tragične posledice.
Kaj torej narediti?
Najprej morajo starši spoznati, da otrok ne dela tega zanalašč ali ker je slab, temveč preprosto zato, ker je bolan, zaradi česar potrebuje zdravljenje. Tako bodo lahko razumeli, da otrokova bolezen ni kritika, nezaupnica oziroma upor proti njim, temveč je odsev stiske, v kateri je otrok in je ne zna drugače izraziti. Prav tako je pomembno, da so starši enotni, da oče in mati ne začneta kriviti drug drugega oziroma, da se ne začneta vsak zase obsojati za nastali položaj, saj jima to onemogoča začutiti otroka, v otroku pa zbudi še več nemira in stiske.
Zelo pomembno je, da se v proces zdravljenja vključi vsa družina, da torej starši zmorejo začutiti ter sebi in drug drugemu priznati čutenje, ki se jima zbuja ob otroku, tudi tista najbolj ranljiva čustva, o katerih težko govorita. To ju bo umirilo, da bosta zmogla začutiti ter ubesediti otrokovo stisko. Otrok pa bo na tak način dobil nov, bolj zdrav model uravnavanja stiske.
Jernej Kovač je specialist družinske terapije in deluje v Družinskem centru Mir.
