Japonci so znova kandidirali šele leta 1958 in s kandidaturo premagali Detroit, Dunaj in Bruselj, ki so se prav tako potegovali za organizacijo 18. poletnih olimpijskih iger. Igre v Tokiu so bile prve, ki so jih organizirali na azijskih tleh, 93 sodelujočih držav pa se je pomerilo v devetnajstih športih, med katerimi sta bili prvič na olimpijskem programu odbojka (bila je tudi prvi ekipni šport, v katerem so tekmovale ženske) in judo.

Podobno kot pred štirimi leti v Rimu je bil eden izmed junakov iger etiopijski atlet Abebe Bikila, ki je postal prvi človek z dvema zaporednima zmagama v maratonu. Tokrat za razliko od prejšnjega v Rimu ni tekel bos, a je njegova zmaga morda kljub temu vredna še več. Le štirideset dni pred tekmo so mu namreč odstranili slepo črevo, zaradi česar nihče sploh ni pričakoval njegovega nastopa. A trdoživi Etiopijec je že nekaj dni po operaciji na dvorišču bolnišnice začel z lažjim tekom, na olimpijskih igrah pa je nato še enkrat šokiral svet. S štirimi zlatimi kolajnami je bil sicer najuspešnejši udeleženec ameriški plavalec Don Schollander, tretjo zaporedno zmago na OI pa so vknjižili ruski veslač Vjačeslav Ivanov v skipu, avstralski plavalec Dawn Fraser v disciplini 100 prosto in ameriški atlet Al Oerter v metu diska. Po dve kolajni vsake barve je osvojila ukrajinska telovadka Larisa Latinina, ki je s skupno osemnajstimi odličji najuspešnejša olimpijka vseh časov in ena izmed štirih športnikov, ki so na OI osvojili po devet zlatih kolajn.

Olimpijski ogenj je v Tokiu prižgal devetnajstletni Jošinori Sakai, ki je bil v Hirošimi rojen na dan, ko so Američani na omenjeni otok odvrgli atomsko bombo. MOK je na igrah leta 1964 tudi prvič v zgodovini podelil posebno nagrado za fair play, ki je romala v roke švedskima jadralcema Larsu Gunnarju Kallu in Stigu Lennartu Kallu, in sicer zato, ker sta se zavestno odpovedala možnosti za zmago ter priskočila na pomoč drugima tekmovalcema, ki se jima je jadrnica potopila. Igre v Tokiu pa so šle v zgodovino tudi kot zadnje, na katerih so atleti tekmovali na peščeni stezi.

"Morda se še bolj kot olimpijskih iger leta 1964 spominjam generalke, ki je bila na sporedu leto prej. Tjakaj je organizator povabil le slabih 30 najboljših telovadcev in zanimivo je, da so v večini zmagovali isti kot nato leto kasneje. Sam sem bil tudi takrat najboljši na konju, bolje kot na drogu, na katerem sem v Tokiu osvojil bron, pa sem se odrezal na bradlji. Na olimpijskih igrah me je velika čast doletela s tem, ko sem na otvoritvi nosil jugoslovansko zastavo, sicer pa so mi igre ostale v spominu predvsem zaradi drugačne kulture in običajev, ki jih imajo Japonci. Evropa je le Evropa in Japonska se od nje kar precej razlikuje, kar sem spoznal tudi ob prihodnjih obiskih. Med igrami sem se namreč gibal le na relaciji olimpijska vas - dvorana. A že takrat me je presenetila izjemna japonska gostoljubnost, njihovo stalno priklanjanje, pa na primer to, da taksisti vozijo z rokavicami...," se iger v Tokiu spominja legendarni slovenski telovadec Miro Cerar (osvojil je zlato kolajno na konju z ročaji in bronasto na drogu), ki so mu Japonci nadeli tudi zanimiv vzdevek. "Poimenovali so me kar za boga konja, saj so se me zelo trudili premagati, a jim ni uspelo, pa čeprav sem bil veliko višji in težji od njih." Na letošnjih olimpijskih igrah bo od slovenskih telovadcev nastopil le Mitja Petkovšek, Miro Cerar pa je o slovenskih možnostih za visoko uvrstitev spregovoril na splošno: "Realno imamo možnosti za nekaj kolajn, a sam pričakujem le to, da bodo športniki nastopili v okviru svojih zmožnosti, če bo to dovolj za visoko uvrstitev, pa toliko boljše."