Takšna ocena bržkone velja za avstrijsko-slovenske odnose na najvišji ravni, težje pa bi jo prisodili, ko gre za položaj slovenske narodnostne skupnosti v Avstriji, zlasti na Koroškem, in z njo povezano uresničevanje 7. člena Avstrijske državne pogodbe (ADP) iz leta 1955, ko so zavezniki iz druge svetovne vojne vrnili Avstriji polno suverenost.

Osvežimo nekatera dejstva. Pred dvema letoma takratni avstrijski vladni koaliciji ljudske stranke in svobodnjakov v parlamentu ni uspelo zbrati dvetretjinske večine, da bi s posebnim ustavnim zakonom izsilila spremembo bistvenih določb 7. člena Avstrijske državne pogodbe o varstvu slovenske narodnostne skupnosti na južnem Koroškem. Aktualna koroška deželna oblast je ovirala namestitev dvojezičnih krajevnih tabel povsod, kjer - skladno z zakonom - živi ustrezen odstotek prebivalcev slovenske manjšine. To bi morali na južnem Koroškem dosledno zagotoviti na podlagi ADP in sklepa avstrijskega ustavnega sodišča. Problem po 52 letih v demokratični Avstriji še vedno ni rešen.

Primerjajmo usodo dveh avtohtonih slovanskih narodnostnih manjšin: Lužiških Srbov v Zvezni republiki Nemčiji in koroških Slovencev v Avstriji. Lužiški Srbi žive na dveh otočkih v večinskem nemškem morju, Slovenci na južnem Koroškem, takoj za mejo onstran Karavank, pa prebivajo v neposredni soseščini matičnega naroda.

Zgovorni so demografski podatki o naši manjšini na avstrijskem Koroškem. Leta 1846 je bilo po uradnem popisu 118.000 slovensko govorečih prebivalcev, po uradnem štetju leta 1991 pa le še 13.668. Brezobzirna germanizacija je dosegla vrhunec v obdobju nacizma. Po drugi svetovni vojni se je nadaljevala bolj sofisticirano; v zadnjem desetletju dvajsetega stoletja, po manj kot poldrugem stoletju, je večinsko avtohtono slovensko prebivalstvo na južnem Koroškem postalo izrazita manjšina. Poznavalci Koroške med našimi zgodovinarji in geografi menijo, da je na tem ozemlju po narodnostnem izvoru še od štirideset do šestdeset tisoč Slovencev.

Kje na območju Evropske unije je bila tako zdesetkana katera narodnostna manjšina? Južnotirolski Nemci v italijanski avtonomni deželi Poadižje - Trentino ali več kot tristo tisoč manjšinskih Švedov, pretežno na južnem Finskem in na njenem avtonomnem Alandskem otočju, nedvomno ne usihajo tako kot Slovenci v Avstriji.

Primerjalno je zanimiva zgodba o deželi Lužiških Srbov, ki so bili po drugi svetovni vojni do leta 1990 na ozemlju nekdanje - s strani Sovjetske zveze zasedene - Vzhodne Nemčije (DDR).

Zadnji potomci zahodnoslovanskih polabskih plemen, ki so se v šestem stoletju naselila med Odro in Labo, so Lužiški Srbi. Sebe imenujejo Serbjó, Nemci jim pravijo Sorben. Germani so se v devetem stoletju začeli širiti proti vzhodu, Lužiške Srbe so pokristjanili in večino asimilirali. Tako se je v poznem srednjem veku njihovo ozemlje sčasoma skrčilo na desetino.

Od nekdanjih dvajsetih plemen sta preživeli samo dve: v Zgornji in Spodnji Lužici, kjer njihovi potomci zdaj žive pretežno v dolini reke Spree ter zahodno od Lužiške Nise. Večina Zgornjih Lužičanov živi v deželi Saški okoli Budišina (Bautzen), Spodnjih Lužičanov pa v deželi Brandenburg okoli Chosebuza (Cottbus). Kljub nemškemu pritisku jim je uspelo ohraniti jezikovno in kulturno samobitnost.

Zgornjelužiški dialekt je podoben češčini, spodnjelužiški pa poljsko-kašubski govorici. V sklanjatvi in spregatvi imajo tudi Lužiški Srbi dvojino, ne le Slovenci. V letih reformacije je lužiškosrbščina postala knjižni jezik. Večina prebivalstva je sprejela evangeličansko vero.

V času nacizma (1933-1945) so lužiškosrbski jezik prepovedali, njihove organizacije pa razpustili. Leta 1945 so ustanovili Domowino kot krovno organizacijo svojih klubov in združenj.

Vzhodnonemška država je pod rusko zasedbo morala Lužiškim Srbom zagotoviti znatno zakonsko zaščito v izobraževanju, znanosti in kulturi. Gmotno je podpirala njihove kulturne ustanove: etnografski inštitut, nacionalni folklorni ansambel, Hišo lužiškosrbske ljudske umetnosti, muzej, založbo Domowina, manjšinske časnike ter radijske in televizijske oddaje. Kljub zakonski zaščiti je javna raba lužiškosrbskega jezika med prevladujočim nemškim prebivalstvom v obeh zveznih deželah ostala zelo omejena.

Po letu 1945 so na ozemlje Lužiških Srbov naseljevali Nemce iz poljske Šlezije, čeških Sudetov in Madžarske, kar je povzročilo nadaljnjo asimilacijo lužiškosrbskega življa, zato se je njihovo število v zadnjih petdesetih letih nenehno zmanjševalo. Leta 1841 je še 164.000 prebivalcev govorilo "sorbski" jezik, v tridesetih letih, pred nasilnim nacističnim ponemčevanjem, 111.000, po vojni 81.000, leta 1987 pa je po oceni etnografskega inštituta govorilo lužiškosrbsko še 67.000 ljudi.

Če primerjamo germanizacijsko asimilacijo Lužiških Srbov v Nemčiji s ponemčevanjem Slovencev na Koroškem, lahko ugotovimo, da se je število Lužiških Srbov v stopetdesetih letih zmanjšalo za 72 odstotkov, koroških Slovencev pa skoraj za 87 (od 118.000 na 16.500). Torej je bil raznarodovalni pritisk na avstrijskem Koroškem še hujši kot v obeh nemških deželah z manjšinskima narodnostnima otokoma Zgornja in Spodnja Lužica.

Potem ko se je leto po padcu berlinskega zidu pet vzhodnonemških dežel nekdanje DDR združilo z ZRN, so marsikaj spremenili tudi v šolstvu. Med drugim so v deželah Brandenburg in Saška, kjer še živijo Lužiški Srbi, njihovo manjšinsko šolstvo uredili z novimi deželnimi zakoni, saj so za vzgojno-izobraževalno dejavnost po ustavi Zvezne republike Nemčije pristojne dežele.

Na Saškem se lužiškosrbski otroci lahko na zahtevo staršev v materinščini učijo kot predmete svoj jezik, zgodovino in nacionalno kulturo. Oddelek odprejo, če je najmanj petnajst prijav. Predpisi določajo, naj se tudi nemški učenci seznanijo s kulturno-zgodovinskimi značilnostmi manjšine.

V lužiškosrbskih drugostopenjskih šolah so matematika in naravoslovni predmeti v nemščini, lahko pa hkrati uporabljajo izrazje lužiškosrbskega jezika. Strokovno izobrazbo za pouk v manjšinskem jeziku si učitelji pridobijo na univerzi v Leipzigu in na lužiškosrbski visoki šoli za izobraževanje učiteljev v Budišinu, kjer imajo tudi vzgojiteljsko šolo.

V deželi Brandenburg na dvojezičnem območju v obvezni desetletni šoli učijo lužiškosrbski jezik po eno uro na teden v prvem razredu, po tri od drugega do šestega ter po dve uri od sedmega do desetega razreda. Jezik manjšine poučujejo na nekaterih nemških šolah v manjših skupinah kot tuji jezik.

Ko so uradno priznali lužiškosrbski jezik kot poseben državni šolski predmet pri zaključnem izpitu, je jezik manjšine v šolah dobil enakopravnejši položaj in večjo veljavo.

V preteklem desetletju je v 66 šolah na Saškem in v Brandenburgu obiskovalo razne dvojezične oblike in stopnje pouka (manjšinske primarne šole od 1. do 4. razreda, nemške primarne šole z manjšinskim jezikom kot predmetom, manjšinske sekundarne šole, sekundarne šole z manjšinskim jezikom kot predmetom, manjšinske gimnazije) skupaj nekaj več kot 4500 učencev. V 32 dvojezičnih vrtcih je bilo v povprečju okoli dva tisoč otrok.

Lužiški Srbi so za Nemce predvsem regijska jezikovna in kulturna posebnost, vendar v evropskih manjšinskih organizacijah vztrajno opozarjajo nase, na svoj obstoj in narodnostno samobitnost.

Ko sem predlani potoval po teh nemških deželah, so mi rekli, da so bili varuhi njihove slovanske manjšine - Lužiških Srbov - slovanski Rusi.

Z drugačnimi občutki sem pred desetletjem poslušal pripoved uglednega koroškega pisatelja slovenskega rodu iz Sel pri Miklavčevem Florijana Lipuša, ki je bil takrat ravnatelj dvojezične ljudske šole v Šentlipšu blizu Dobrle vasi v zahodnem delu Podjune. Pogovarjala sva se o ogroženosti materinščine koroških Slovencev. Dejal je, da se je domača govorica umaknila v zakotne zaselke v grapah in na samotne hribovske kmetije. Otroci, prijavljeni k slovenščini, na začetku še dobro jutro ne znajo reči. V malokateri družini v dolini doma še govorijo po naše. Njegov sosed je govoril slovensko samo še s kravami, ko jih je zvečer poklical s paše, otroke pa je nagovarjal le nemško. Še to je dodal: Med vojno je imela Koroška od vseh avstrijskih dežel največ nacistov. Po vojni je bilo med učitelji toliko nacistov, da ne bi mogli odpreti vseh šol, če jih ne bi zaposlili. Koroško šolstvo ni bilo nikoli denacificirano. Slovence so desetletja ustrahovali, zmeraj so jih zatirali. Zato neredki, ki se imajo za "Vindišarje", nočejo ali ne upajo priznati, da so Slovenci, in tajijo svoj jezik.

Bo slovenska manjšina na avstrijskem Koroškem z leti ostala le še folklorna zanimivost? Je bil pred dvema letoma poskus revizije 7. člena Avstrijske državne pogodbe z namigi zlasti v nekaterih desničarskih krogih v Avstriji, da je v današnjem času (ko smo vsi v EU, kjer naj bi menda v vseh njenih članicah spoštovali tudi človekove manjšinske narodnostne pravice) ADP tako rekoč anahronistični ostanek preteklosti? Je pri tako odličnih meddržavnih odnosih med Avstrijo in Slovenijo sploh še potrebna kakršna koli mednarodnopravna zaščita koroških Slovencev?

Boris Lipužič