Izjava ministra Scajole je v nejedrski Italiji odjeknila kot bomba. Čeprav se je s problemom energije prisiljena ukvarjati že od konca druge svetovne vojne, je Italija v navalu čustvenosti in strahu po eksploziji v Černobilu z referendumom izglasovala zaprtje vseh svojih štirih reaktorjev. Energetska kriza in vojna v Iraku sta tudi v Italiji odprla vprašanje uporabe jedrske energije. Prodijeva vlada je preučitev problema gradnje jedrskih elektrarn prestavila v prihodnost, čez 15 do 20 let, ko naj bi bilo s četrto generacijo nukleark mogoče doseči višjo stopnjo varnosti in zelo omejeno količino radioaktivnih odpadkov.
Berlusconijeva vlada je prepričana, da obstoječa tehnologija ponuja zadostno stopnjo varnosti in da so nuklearke edine, ki zagotavljajo dovolj poceni energije. Italija vsako leto porabi 60 milijard evrov za uvoz energije. Kljub novemu načrtu za mrežo plinskih terminalov in odličnim poslovnim odnosom med ruskim Gazpromom in italijanskim Enijem pa vse nove količine plina in alternativni viri ne bodo zadoščali za pokritje vse večjih potreb in zmanjšanje energetskega računa. Italijani so zaradi tega že začeli graditi nekoliko cenejše, a okolju zelo neprijazne termoelektrarne na premog.
"Vračanje na jedrsko ideologijo je ideološka in izjemno draga poteza," je včeraj najavo vlade komentiral Ermete Realacci, minister za okolje vlade v senci, medtem ko je električni gigant Enel vladi sporočil, da je pripravljen pristopiti k jedrskemu projektu. Berlusconijevi vladi se mudi.
Toda odločitev v zvezi z nuklearkami ne bo lahka; medtem ko so nekateri energetiki prepričani, da je jedrska energija edina rešitev za Italijo, strokovnjaki opozarjajo na omejene zaloge urana ter izjemno drago in dolgotrajno gradnjo nukleark. Toda visoki stroški gradnje jedrskih elektrarn bodo postali zanemarljivi, če bo cena nafte dosegla 200 dolarjev za sodček.
