Najprej kar tavaš v temi

"Na začetku je težko, nihče ti ničesar ne pove, kar tavaš v temi," prizna njena mama Jelka in nadaljuje: "Saj ne moreš verjeti in še manj sprejeti, preprosto se ne sprijazniš z dejstvom, da je tvoj otrok drugačen. Ko mine nekaj časa in se zaveš resnice, se strezniš, začneš se spoprijemati z vsakodnevnimi težavami - in kar gre." Urška se je rodila s sedmimi meseci, porod se je začel z zapleti in končal v negotovosti. Porodničar je mladi mamici dejal, naj bo pripravljena tako na dobro kot na slabo. In nič drugega. Pri treh mesecih in pol so ugotovili, da je z dojenčico nekaj narobe, pri poldrugem letu pa, da ima cerebralno paralizo. Tedaj je imela Jelka že drugega otroka, medtem se je namreč rodil še Žiga. "Ja, bilo je pestro," prizna. Notranja bolečina, povezana s solzami v očeh, pove več kot tisoč besed. "Tako je. Hvala bogu, da ni še slabše!"

Budne noči

Jelka je imela ves čas močno oporo v možu Dušanu, kar se ne dogaja prav pogosto. Skupaj sta prebolevala bolečino, skupaj sta sprejela hčerkino posebnost in začela z njo kar se da normalno živeti. "Nikoli nisva delala razlik med otrokoma, oba sta bila deležna najine polne pozornosti, seveda je bilo treba Urški pomagati na drugačen način, vendar sva jo imela kljub temu vedno za normalno in zdravo. Enako tudi Žiga." Mama Jelka je morala v službo, tedaj je delala še na Alposu v dveh izmenah, ata Dušan na železnico v Štore, otroka v varstvo. S štirimi leti so dali Urško v vrtec, v povsem običajnega, med zdrave otroke. Mami se je bala, kako bo šlo, a se je kmalu pokazalo, kako prav se je odločila. Vzgojiteljice in otroci so drobno dekletce naravnost ljubeče sprejeli medse, vsakdo od njih ji je za dobrodošlico narisal risbico, potem so srčno skrbeli zanjo, da so se včasih celo zravsali med seboj, kdo ji bo pomagal in kdo peljal z vozičkom na igrišče. "Kakšna manjvrednost, kakšno zapostavljanje neki, starši teh malčkov niso nikoli pokazali ne predsodkov ne odklanjanja," ponosno pove Cestnikova. Koliko noči je prebedela, ve najbolje sama, nobena od dvanajstih Urškinih operacij ni bila enostavna, zadnja, ko so ji operativno sprostili mišice, je pomagala, da deklica ni "zategnjena" in v dveh gubah.

Pridna šolarja

Zdaj sta Urška in njen brat Žiga že osmošolca, oba hodita v šentjursko devetletko Hruševec v Šentjurju, ker imajo tam dvigalo in klančine za invalidne otroke. Sicer nista v istem razredu, ker po maminem mnenju to ne bi bilo dobro, kljub temu sta večkrat skupaj pri kakšnih predmetih in vajah. "Ja, ji pomagam, če nečesa ne ve ali ne sliši, sicer pa ima dovolj dobrih prijateljev v razredu, ki ji z veseljem pomagajo," prizna Žiga, ki ne more skriti nežne bratovske ljubezni do ljubke sestrice. V marsičem sta si podobna, tudi v tem, da jima manj "ležita" matematika in fizika, bolj pa nekateri drugi predmeti. Kateri? V en glas povesta: računalništvo in proste ure. Urška: "Všeč mi je, ko smo v knjižnici in se pogovarjamo o zanimivih rečeh." Oba Cestnikova sta pridna v šoli, doslej sta bila vsaj prav dobra. Urškina desnica je zdrava in pri močeh, deklica si snov normalno zapisuje, z velikimi črkami ji gre dokaj hitro. Mami pravi, da ni nikoli hotela kar prilepiti prekopirane snovi v zvezek, vedno je vse prepisala in se sproti še učila. Ko sta bila otroka manjša, sta se udeleževala šolskih izletov, običajno sta šla z njima tudi Jelka in Dušan, zadnje čase, priznata, je zaradi vozička in drugih preprek to vse teže. Ker ostane Urška doma, tudi Žiga ne gre nikamor. Solidarnost? Skomigne z glavo in odločno pristavi, da je tako ali tako najraje doma!

Več v tiskani izdaji