Prehrana in zdravstveno stanje bataljona sta zadovoljiva. Datum: 25. maj 1945, vreme sončno, mesto Maribor. Vsebina: Bataljon je imel enako nalogo kot dan prej. Prehrana in zdravstveno stanje bataljona sta zadovoljiva. V bataljon je prekomandiranih osem novih borcev. Zvečer, po opravljeni nalogi, se bataljon razmešča po mestu in začenja pravo kasarniško življenje. (Zapis iz operacijskega dnevnika Tretjega bataljona 6. vzhodnobosanske brigade XVII. vzhodnobosanske divizije III. JA, ki ga hrani Arhiv NOB v Beogradu.)

Citirano "poročilo o opravljenem delu", eden od številnih vojaških dokumentov*, tudi danes, 63 let po koncu vojne vzbuja srh. Ne samo zaradi svoje birokratske hladnosti, še bolj zato, ker skupaj z drugimi dokumenti ne pušča nobenega dvoma o tem, da je bilo nasilje nad poraženci druge svetovne vojne na jugoslovanskem ozemlju, med njimi nad več kot 25.000 razoroženimi repatriiranci s Koroške, organizirano, temeljito popisano, sistematično izvajano in opravljeno po ukazu ali vsaj ob vednosti najvišjega jugoslovanskega vojaškega in partijskega vrha z vrhovnim poveljnikom na čelu. In vendar se o tem, kaj je vedel in kaj je ukazal Tito, za mnoge brezmadežni junak jugoslovanske in slovenske zgodovine, še vedno vnemajo ostre polemike tudi na najvišjih znanstvenih srečanjih. Denimo na znanstvenem simpoziju pred dvema letoma v Zagrebu, kjer so se ob vprašanju Titove odgovornosti razšli tudi akademiki. Pisnih dokazil o njegovi vpletenosti v povojne pomore namreč ni.

Zločince z reverzom predati sodiščem!

Za Titove apologete so pomori še vedno v največji meri ekscesi, delo posameznih skupin, ki so se v maščevalni sli izvile nadzoru vrhovnega poveljnika. Znani hrvaški zgodovinar in publicist dr. Ivo Goldstein je denimo prepričan, da je Tito morda vedel za likvidacije, da pa nikakor ni mogel - glede na dokumente, ki dokazujejo, da je pisno zahteval spoštovanje mednarodnega prava - odobriti tako obsežnega "čiščenja" poraženih nasprotnikov. V tem smislu je največkrat citirana Titova depeša, ki so jo 14. maja 1945 dobili vsi armadni štabi in glavna štaba Hrvaške in Slovenije. V njej je Tito poveljnikom zapovedal, da morajo "za vsako ceno preprečiti ubijanje" vojnih ujetnikov in zapornikov, osumljene za vojne zločine pa "z reverzom" predati sodiščem "v nadaljnji postopek". Ob tem je zanimivo, da je dosledno spoštovanje mednarodnega prava štabu XVI. divizije dva tedna prej, 29. aprila 1945, podrejenim naložil tudi komandant III. armade Kosta Nađ, toda le dan po Titovi depeši, 15. maja, je hrvaški Ozni šef jugoslovanske Ozne in najtesnejši Titov sodelavec Aleksandar Ranković poslal brzojavko s povsem nasprotno vsebino.

"Vaše delo v Zagrebu je nezadovoljivo. V 10 dneh je bilo v osvobojenem Zagrebu ustreljenih samo 200 banditov. Preseneča nas ta neodločnost pri čiščenju zlikovcev. Delate v nasprotju z našimi navodili, saj smo rekli, da delajte hitro in energično in da vse končajte v prvih dneh," je zapisal Ranković. Zanesljivega odgovora na vprašanje, ali je Ranković ravnal svojevoljno ali pa je vendarle izvajal s Titom dogovorjeno politiko, kot rečeno, ni.

Prav pa ima dr. Goldstein, ko pravi, da je treba imeti pred očmi celotno sliko tistega časa. S tega vidika ni nepomembno naslednje: da bodo Angleži vrnili jugoslovanske begunce s Koroškega, naj bi Tito izvedel 16. maja, torej natanko dan po omenjeni depeši. V komunikaciji med zavezniki in Titom je bil tedaj govor o "200.000 Jugoslovanih".

Nekateri zato sklepajo, da je Tito svojo odločitev spremenil prav pod vplivom tega novega bremena. Mnogi pomore razlagajo kot nujno zlo zaradi političnih okoliščin. Potem ko so se begunskega "balasta" na Koroškem sredi maja odločili znebiti zavezniki - "palubo" so hoteli očistiti zaradi možnega spopada z Jugoslovani -, naj bi bila likvidacija pete kolone iz enakih razlogov edina racionalna odločitev tudi za jugoslovansko vodstvo. Titu je namreč maja 1945 resno grozil oborožen konflikt z zavezniki.

Pustiti pri življenju izdajalce bi bilo prehudo tveganje

"Vojaški spopad na zahodni meji ne bi samo ogrozil partizanske zmage jugoslovanske vojske in vseh pridobitev štiriletnega boja, ampak bi ves Balkan spremenil v vojaško žarišče, podobno povojnim dogajanjem v Vietnamu in Koreji," je v knjižici Iskanja iz leta 1994 dramatične razmere maja 1945 opisal Mitja Ribičič. Podobno je razmere za skupščinsko "Polajnarjevo" komisijo opisoval Ivan Maček, ki je bil, kar zadeva likvidacije, še bolj jasen: "Pustiti pri življenju vrnjene izdajalce je bilo tveganje, ki ga ni hotel nihče prevzeti." Milovan Djilas pa je v svojih spominih zatrdil, da centralni komite partije o usodi kvizlingov ni odločal, če pa bi, bi se sam brez ovinkov strinjal s takimi sklepi. Ob tem pa velja spomniti še na dve ključni podrobnosti, ki omenjene razlage osvetlijo v nekoliko drugačni luči. Tito je po razpoložljivih podatkih svoje enote na stare avstrijske meje (iz leta 1937) sklenil umakniti že 18. maja, se pravi na dan, ko so zavezniki šele začeli izročati begunce. Druga kriza, bitka za Trst, pa je bila končana v dneh, ko se je glavno krvniško delo šele dobro začenjalo. Pravih argumentov za tezo, da je Tita k "dokončni rešitvi" vprašanja beguncev prisilila vojna ogroženost s strani zaveznikov, zatorej ni. Vsaj ne gledano z današnjimi očmi.

Tita močno obremenjujejo tudi izjave majorja Sima Dubajića, ki naj bi organiziral pomore v Kočevskem rogu. Kot navaja v svoji knjigi Slovensko domobranstvo 1943-1945 dr. Boris Mlakar, se Dubajić spominja, da je najprej 25. maja v Ljubljani podal Titu raport, ob prisotnosti nekaterih generalov in tudi šefa za Jugoslavijo Rankovića. Ko pa se je vrnil v Šentvid, so se pri njem zglasili najvišji sodelavci Rankovića iz posameznih pokrajin, na primer Ivan Maček, Maks Bače, Jovo Kapičić itd., in mu naročili, da izpelje likvidacije v Kočevskem rogu.

Enega od največjih posrednih dokazov, da je Tito po 14. maju vendarle spremenil svojo odločitev o usodi vrnjenih beguncev, pa zgodovinarji vidijo v njegovem govoru 26. maja v Ljubljani, po katerem je odšel v Zagreb, kjer se je sestal z najožjim vojaškim in partijskim vrhom. In kaj je Tito takega povedal zbrani množici na sedanjem Kongresnem trgu? "Samo manjšemu delu izdajalcev" se bo posrečilo pobegniti, je dejal, a ta manjšina nikdar več ne bo gledala naših "divnih planin, naših cvetočih polj. Če pa bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas."

Tako je tudi bilo. Do 3. avgusta, ko je bil sprejet zakon o splošni amnestiji, je bil krvavi posel bolj ali manj opravljen. Po najnovejših podatkih, pridobljenih v raziskavi o smrtnih žrtvah med prebivalstvom Slovenije med vojno in po njej, ki jo že nekaj let izvajajo na Inštitutu za novejšo zgodovino in je najbrž edina zares objektivizirana raziskava o številu povojnih žrtev, se je na poimenskem seznamu doslej znašlo 84.000 slovenskih prebivalcev. Od tega je bilo po vojni pomorjenih 13.960 ljudi - okoli 12.400 je bilo slovenskih domobrancev - in najmanj 1100 civilistov, med njimi žensk in mladoletnikov. Škofovi zavodi, Teharje, Škofjeloški grad... so bile nekatere od končnih postaj, od koder so tiste, ki so jih poveljniki enot s pomočjo posebnih map ali "kar tako" uvrstili med zločince, vozili v Kočevski rog, v Podutik, Stari Hrastnik, Iški Vintgar itd. Na začetku so jih streljali oblečene, nato slečene. K temu je treba prišteti še neugotovljeno število tujih grobov na slovenskih tleh - ocene gredo v stotisoče - kjer pa je veliko težje oceniti, koliko od teh ljudi je padlo v bojih, koliko jih je bilo na "maršu smrti" do Pliberka in nazaj postreljenih brez poprejšnjih načrtov in koliko sistematično in organizirano pomorjenih.

Tito in mednarodno pravo

Da Tito vsaj ob koncu vojne ni bil preveč dosleden zagovornik spoštovanja mednarodnega prava, kaže tudi depeša, ki jo je 16. oktobra 1944 iz Vršca, od koder je načeloval bojem do osvoboditve Beograda, poslal komandantu I. armade NOV Peki Dapčeviću. "Preko Bele Crkve mi v Vršac nujno pošlji eno od najboljših, najmočnejših brigad, morda krajiško. Potrebujem jo, da očistim Vršac nemških prebivalcev. (...) To ohranite v tajnosti." Oktobra 1944 so nato samo v Vršcu pobili 700 tam živečih Nemcev. Tito, kar zadeva spoštovanje mednarodne zakonodaje, ni zbujal zaupanja niti zavezniškim oblastem. "Ko je angleški feldmaršal Alexander svoje nadrejene v zavezniškem štabu spraševal, kaj naj stori z begunci na Koroškem, je med drugim zapisal, da bi bila njihova vrnitev v domovino 'lahko usodna za njihovo zdravje'. To je feldmaršal Alexander vedel tudi v oddaljeni Caserti," pravi dr. Boris Mlakar.

Slika dogajanj pred 63 leti, kolikor jih je mogoče danes rekonstruirati na podlagi dokumentov, pričevanj, znanstvenih spoznanj in terenskih raziskav, ki jih je opravil zlasti zgodovinar dr. Mitja Ferenc, ne dopušča poenostavljenih odgovorov. "Mnogi Tita vidijo kot veliko pozitivno zgodovinsko osebnost, drugi ga poznajo in spoznavajo le kot človeka, odgovornega za zločine in krivice, storjene po koncu vojne. V zakup bomo morali vzeti oboje in se s tem sprijazniti," pravi Ferenc.

Likvidacije so bile naporen posel

Neizpodbitno dejstvo je, da je maja 1945 jugoslovansko vodstvo odločilo oziroma dopustilo, da se lahko v imenu višjih interesov zanemarijo mednarodno pravo, ženevske konvencije in lastna, že leta 1941 zapisana pravila, ki so pod grožnjo smrti prepovedovala "maltretiranje, pretepanje ali kakršnokoli drugo izražanje osebnega sovraštva do ujetnikov, ki padejo v naše roke" (odredba vrhovnega štaba NOV). Popolnoma nemogoče je namreč - s tem se strinjajo vsi ugledni zgodovinarji, prav tako predsednik slovenske borčevske organizacije - da bi glede na način odločanja in jasno hierarhijo v jugoslovanski armadi lahko brez vednosti najožjega vodstva potekale tako obsežne likvidacije.

"Likvidacije so bile navsezadnje naporen in zahteven posel. Treba je bilo najti lokacijo, jo zastražiti, poskrbeti za transport ujetnikov, za izvedbo in na koncu za zakritje sledov. Vse to je terjalo velike organizacijske napore. Ni si mogoče zamisliti, da vrhovna oblast o tem ne bi vedela nič. In če ne bi vedela tedaj, bi izvedela kasneje in kaznovala krivce," meni dr. Ferenc. Na primer Ivana Mačka, ki je junija 1945 ukazal "očistiti sovražnike" iz ljubljanskih bolnišnic. Po njegovem ukazu so v Brezarjevem breznu pri Šentvidu, na Krimu, v Iškem Vintgarju in nad Grčaricami pobili 200 ranjencev in vendar je še konec osemdesetih dobil najvišje državno odlikovanje. Pomenljivo (in srhljivo) pa je ob tem, da so grobovi likvidirancev morali še dolga leta po vojni ostati tajni oziroma zravnani z zemljo. O slednjem govori lepo število dokumentov. Štirinajstega avgusta 1946 je na primer vse okrožne oddelke in okrajne odseke za notranje zadeve v Sloveniji k temu znova pozval pomočnik ministra za notranje zadeve Boris Kocijančič. Ob tem je podrejene opozoril, da utegnejo ti ukrepi dvigniti "med gotovimi krogi precej hrupa, ker bodo skušali z raznim pozivanjem na pieteto in humanost prevariti ljudstvo in ustvariti med njim nerazpoloženje do ljudske oblasti."

Dr. Janez Stanovnik, predsednik slovenske borčevske organizacije, je pomore domobrancev jasno obsodil že pred leti. Strinja se, da ima vsak od njih pravico do groba; v tem smislu podpira prizadevanja dr. Mitje Ferenca, ki je s sodelavci doslej evidentiral 570 množičnih grobišč. Ob tem pa opozarja, da se najdenih posmrtnih ostankov ne bi smelo zlorabljati za nove nedokazane očitke partizanski strani. "Obžalovali smo te zločine in priznali napake, toda ali naj se zdaj opravičujemo še za to, da smo v drugi vojni zmagali?!"

Kardelj in Kocbek

Na vprašanje, kako gleda na dejstvo, da so bili povojni pomori toliko let po osvoboditvi tabu oziroma zakaj ni nihče iz ožjega partijskega vodstva o tem spregovoril, vključno z njim, odgovarja z anekdoto. Ko je Kocbek leta 1945 vprašal Kardelja, kaj se je v resnici zgodilo z domobranci - o tem mu je pripovedoval minister Snoj -, mu je Kardelj čez nekaj dni sporočil, naj se ne sekira, ker da je šlo samo za nekaj nepovezanih ekscesov. "Spominjam se, da je šel Kocbek od Kardelja** ves vesel in pomirjen. Kaj sem si ob tem mislil sam? Kako je vendar lahko tako naiven. Morda pa tudi kaj drugega, veliko časa je minilo od tedaj. Veste, danes je mladim generacijam težko razumeti, kako zelo drugače smo takrat razmišljali in čutili." Stanovnik je tudi prepričan, da posmrtni ostanki, najdeni v protitankovskem jarku v Teznu pri Mariboru, pripadajo predvsem oboroženim pripadnikom NDH in drugim bežečim kolaborantom, ki so bili postreljeni v zadnjih vojaških akcijah. Zato tudi meni, da je sporazum o vojnih grobiščih, nedavno podpisan med slovensko ministrico Cotmanovo in hrvaško ministrico Jadranko Kosor, zelo nepremišljena poteza slovenske strani. "Ti okupatorjevi sodelavci so padli v bojih s partizanskimi enotami od vsepovsod, zakaj naj bi mi zdaj to raziskovali in sprejemali odgovornost za njihovo smrt?!" V Teznu, zelo verjetno najbolj množičnem grobišču v Evropi, so, kot je znano, leta 1999 izkopali posmrtne ostanke 1179 oseb, izračuni pa glede na opravljene sondaže, gostoto posmrtnih ostankov in velikost jarka kažejo, da jih je na istem kraju pokopanih vsaj še 15.000. Po osvoboditvi Beograda leta 1944 so namreč na zahod, k Američanom in Angležem, bežali pripadniki vseh mogočih vojska - od Nemcev, ustašev, domobrancev, ljotićevcev do četnikov, kozakov, Madžarov, za njimi pa so prodirale partizanske enote in "čistile" teren. Vojna je prav zaradi tega v naših krajih trajala teden dlje.

Zmede, ki jo je na tem delu nekdanje Jugoslavije ustvarjalo kar osem armad in na tisoče beguncev, med njimi sadističnih zločincev in popolnoma nedolžnih ljudi, najbrž ne bo mogoče nikoli rekonstruirati tako, da bi v zgodovinski mozaik vse kamenčke zložili v pravem redu. Ključno vprašanje, ki se postavlja 63 let po tem mračnem poglavju naše zgodovine, je zato, kako ga skleniti, da ne bi vsak pogovor ali zapis o teh stvareh vodil zgolj v nove spore nepomirljivo sprtih strani.

V spravo vodijo dejanja

"V spravo vodijo dejanja," poudarja dr. Ferenc. "Žrtvam je treba zagotoviti grob, opraviti identifikacijo, če je to mogoče, in še živim bližnjim omogočiti, da ga lahko obiskujejo. Vsem je treba postaviti spominska znamenja in ne le eno ali dve simbolični. Tako lahko za spravo kaj stori država, ki za to kaže vse premalo volje: raziskana je le kakšna desetina vseh grobišč. Še naprej si moramo prizadevati tudi za odkrivanje resnice - za raziskavo desetletja zamolčanih dejanj. Kriminalistična akcija Sprava sicer ni privedla do sodnih postopkov za morebitne krivce pobojev, toda zbrala je veliko dragocenih pričevanj. Ko bosta na sondiranje kakšnega še neraziskanega grobišča prišli obe strani, ko bodo lahko proslave skupne in ko se bomo znali o stvareh neobremenjeno pogovarjati, bomo morda tudi kaj bližje spravi," je kritičen dr. Ferenc.

Bosanska, hrvaška in slovenska cerkvena komisija Pravičnost in mir so v začetku tega tedna znova poudarile, da nas lahko spravi le resnica. Zato naj bi tiste, ki bodo spregovorili, pomilostili. Predlog bo najbrž mnoge razburil, a dejstvo je, da se čas, ko bi lahko mučna dogajanja pojasnili tisti, ki so pri njih sodelovali, nepreklicno izreka: ob koncu vojne komaj polnoletni ljudje so danes stari že preko 80 let. A ta poziv bi moral veljati vsem, na obeh straneh, poudarjajo naši sogovorniki.

Cerkev ni nikoli priznala, da je njeno vodstvo med vojno ravnalo napačno in da je vsaj deloma soodgovorno za kruto usodo beguncev. To se je znova potrdilo ob domnevnem Vovkovem pismu duhovnikom iz leta 1945. V cerkvenih krogih je prevladalo mnenje, da škof Vovk že ni mogel zapisati tistega, kar je v pismu (se pravi, da je bila zveza z okupatorjem protinarodna in nemoralna, da so ovajali tudi duhovniki, da so tudi na cerkveni strani morili v obrambi vere...). "Sploh ni važno, ali je to res zapisal škof Vovk. Pomembno je, da je vse, kar je mogoče prebrati v tem pismu, res in da tega v Cerkvi še vedno nočejo priznati." Po drugi strani pa se tudi borci nočejo opravičiti za zločine, pri katerih so sodelovali ali jih zamolčevali. "Nekateri bi radi dosegli, da bi ves NOB proglasili za eno samo zločinsko pobijanje. Ali naj se opravičimo za to, da smo zmagali v drugi svetovni vojni?!" ne brez kanca sarkazma pripominja dr. Stanovnik. Na vprašanje, kaj bi veljalo storiti za spravo, pa odločno pribije: Vsak naj se spravi s svojo vestjo.

In Tito in njegova odgovornost? Tako kot Truman ni nikoli niti simbolično odgovarjal za Hirošimo in Nagasaki, Churchill za Dresden ali za veliko prevaro, s katero je v verjetno smrt poslal na tisoče jugoslovanskih beguncev, tako bo najbrž tudi Tito ostal v zgodovino zapisan kot velika, a protislovna osebnost. Tem pa je, kot se potrjuje iz dneva v dan, še vedno dovoljeno več kot navadnim smrtnikom...

* Objavljen v zborniku Partizanska i komunistička represija i zločini u Hrvatskoj 1944-1946. Dokumenti. Slavonski Brod, Inštitut za hrvaško zgodovino, 2005.

** Tistega Kardelja, ki je 25. junija 1945 predsedniku slovenske vlade Kidriču v posebni depeši položil na srce, naj pohitijo s čiščenjem, ker da bo kmalu proglašena nova amnestija in bodo osumljence prevzela redna sodišča.