Toda kljub svojstvenemu slovenskemu, dobrih 15 let trajajočemu eksperimentu kontroliranega podržavljanja nekdanje družbene lastnine z delno notranjo privatizacijo, da bi bila preobrazba tako bolj postopna in bolj "pravična", se je zgodba končala precej podobno kot v vseh drugih državah, s koncentracijo lastništva v rokah nekaj posameznikov ali družin. Ne glede na to, ali so do tega materialnega bogastva prišli bodisi prek političnih zvez bodisi zaradi lastne iznajdljivosti, je obojim skupna predvsem popolna "ruska" brezskrupuloznost pri izogibanju in kršenju zakonskih določil, zlorabi notranjih informacij ter absolutna odsotnost vseh moralnih zadržkov in etičnih norm.

Boško Šrot in Igor Bavčar nista edina, sta pa največja primera tovrstnih nečednih menedžerskih prevzemov. Boško Šrot ni prvi, je pa definitivno menedžer z najbolj perfektno dodelanim modelom menedžerskega prevzema brez lastnega kapitala. Boško Šrot je moral pri tem narediti dolgo pot, sestavljeno iz mnogih korakov. V prvem koraku se je moral prebiti od občinskega uradnika do finančnega direktorja Pivovarne Laško. V drugem koraku je v letih 2001-2003 moral najprej postaviti na noge ideologijo nacionalnega interesa in jo s pomočjo novinarjev ter nekdanjega predsednika Milana Kučana (Forum 21) zakuhati do nacionalne histerije, v senci katere je lahko izpeljal prevzem Pivovarne Union ter skoraj popolno integracijo industrije pijač. V tretjem koraku je v letu 2002 v nekaj potezah najprej ob pomoči NLB in NKBM lastniško obvladal nekdanji KBM-ov Infond Holding ter nato prek slednjega s pomočjo Soda, Kada in NLB obvladal Pivovarno Laško. V četrtem koraku je Šrot od države dobil kontrolo nad časopisoma Delo in Večer, s katerima je le še utrjeval ideologijo "nacionalnega interesa" in poliral podobo Laškega v javnosti. V petem koraku je v letu 2004 z razvpito navidezno prepustitvijo interesa nad Delom kabinetu predsednika vlade prišel do lastništva v Mercatorju, največjem prodajalcu njegovih pijač. V šestem koraku je v letih 2005-2008 pripravil mehanizem za tihi menedžerski prevzem Laškega prek družb Center naložbe in Kolonel. V sedmem koraku je v letu 2007 ocenil, da ne potrebuje več asistiranja kabineta predsednika vlade in mu je preprosto spet odtegnil Delo, hkrati pa dobil še Mag. Za vsak primer je inštaliral še svojega brata Bojana za predsednika vladne stranke SLS. V osmem koraku je v letu 2008 prek formalnega prevzemnega postopka podjetje Center naložbe prevzelo Infond Holding, nato pa pristalo v naročju "kaselc podjetja" Kolonel. V zadnjem koraku ta teden je lastništvo Kolonela "dobilo brke in brado", saj se je pokazalo, da je že dve leti v lasti podjetja zakoncev Šrot Atka-Prima, d.o.o. Šrot je tako iz nič z oblikovanjem kompleksnega in dobro naoljenega mehanizma ustvaril nacionalnega monstruma, ki obvladuje industrijo pijač, trgovino, glavnino tiskanih medijev ter vladno politično stranko. Genialno, ni kaj.

Za razliko od Šrota je bila tajkunska pot Igorja Bavčarja bistveno lažja, saj je bil zaradi političnih povezav - po ruskem vzoru - že v začetku nastavljen na samo čelo Istrabenza, kasneje pa je v senci rabot Laškega samo tiho koncentriral lastništvo Istrabenza ter dobiček iz prodaj Banke Koper Italijanom ter polovice bencinskih črpalk podjetja Istrabenz-OMV Avstrijcem investiral v Kolinsko in nakup nekaj hotelov. S podobnimi izigravanji zakonov - delniškimi parkirišči, povezanimi osebami - je koncentriral lastništvo Istrabenza in ga spravil pod nadzor nizozemskega "kaselc podjetja" FB Investicije. Ki je ta teden prav tako dobilo "brke in brado" v obliki Bavčarjevega lastništva.

Sedanji šokantni trenutek resnice, ki kaže, kako so glavni protagonisti "nacionalnega interesa" brezobzirno izigravali in kršili zakone ter grobo manipulirali celotno slovensko javnost, zahteva ustrezen odziv. Tako institucionalni v okviru veljavne zakonodaje kot v obliki moralne refleksije vrhovnih avtoritet v družbi. Glede prvega je nujno strogo sankcioniranje kršiteljev, hkrati pa je treba izvesti ustrezne popravke v institucionalnem sistemu, ki bodo onemogočali podobne kršitve v prihodnosti.

Glede drugega pa je nujna moralna refleksija, ki bo podobne primere nečednih poslov ustrezno moralno sankcionirala in tako postavila višje etične standarde. Vendar pa se pri tem zastavlja vprašanje, katera izmed moralnih veličin v naši družbi je sposobna tolikšne (samo)refleksije in ali se je pripravljena javno izpostaviti za neke drugačne moralne norme in etične standarde, kot so se uveljavili v zadnjih letih tranzicije. In še pomembneje, ali sploh (še) premoremo takšne moralne avtoritete? Po smrti Janeza Drnovška, ki se je v letih 2001 in 2002 močno distanciral od takratne kampanje o "nacionalnem interesu" in se zavzel za Slovenijo kot kapitalsko odprto gospodarstvo in vrednostno liberalno družbo ter nato v letih 2002-2007 ponudil neko svojo vizijo odprtega in pravičnega gospodarskega razvoja, se zdi, da tovrstne moralne avtoritete trenutno ne premoremo. Stranke sedanje vladne koalicije so bile po eni strani močni protagonisti "nacionalnega interesa" (SLS, DeSUS), po drugi strani pa so močno vpletene v pospešitev sedanjega razbohotenja nelegitimnih praks izmenjav kapitalskih deležev v od države nadzorovanih podjetjih (predvsem SDS). Nič drugače ni med opozicijskimi strankami, ki so vse po vrsti zagovarjale "nacionalni interes" in se tudi danes zanj zavzemajo. Poleg tega pa opozicijske stranke ne premorejo verodostojnih moralnih avtoritet. Kako naj predsednik Zares Gregor Golobič zavzame kritično stališče do sedanjega popolnega razkroja etičnih standardov in poslovnih praks, če je skoraj desetletje vodil "kadrovsko politiko" v slovenskem gospodarstvu, danes pa je v volilni kampanji odvisen od finančnih prispevkov teh menedžerjev, ki so se medtem kapitalsko osamosvojili?! Kako naj se po robu neetičnim praksam postavi predsednica LDS Katarina Kresal, ki po eni strani nosi vso zgodovinsko krivdo LDS za institucionalni okvir, ki omogoča takšne zlorabe, po drugi strani pa izhaja iz odvetniške pisarne, ki je Laškemu pomagala zgraditi njegov nacionalni imperij in ima v gospodarskem odboru dva predstavnika, ki sta se v tem istem procesu tajkunizacije Slovenije etično oblatila?! Je predsednik SD Borut Pahor sploh sposoben kakšne druge refleksije kot samorefleksije glede svoje podobe v javnosti? Ima sploh oblikovane kakršnekoli moralne vrednote in etične standarde, ki pritičejo verjetnemu bodočemu predsedniku vlade? Kakšno je stališče aktualnega predsednika države? Lahko sploh kaj pove o potrebni moralni prenovi družbe, potem ko se je sam že v začetku mandata začel zavzemati predvsem za lastne koristi (predsedniška rezidenca)?!

Kje je naša intelektualna elita, levi in desni "razumniki"? Tiho so. Ker intimno verjamejo v natanko takšen "nacionalni interes" in ker so se po drugi strani sami uspešno napajali s pomočjo neetičnih praks (privatizacija kulture in visokega šolstva). Kje je novinarski ceh? Mnogi novinarji so v tej histeriji "nacionalnega interesa" sodelovali kot jurišniki in verjamem, da jih tega asistiranja tudi danes, kljub očitnim izrojenim "rezultatom", ni čisto sram. Verjamem, da se tako "razumnikom" kot novinarjem vse skupaj zdi zgolj velika pomota, napaka v sistemu, ne pa prefinjen in dobro naoljen mehanizem od vsega začetka načrtovane tajkunizacije, v katerem so bili sami zgolj kmetje na šahovnici. Na drugi strani je menedžerski ceh, ki je namesto prevrednotenja poslovnih praks zavzel stališče, da "naj se morebitne nepravilnosti pri menedžerskih odkupih, predvsem glede Pivovarne Laško, ne razčiščujejo preko medijev, temveč da je pravo mesto za to sodišče".

Kdo sploh še ostane? Ali sploh še imamo kakšno moralno avtoriteto v tej državi, ki se še ni diskreditirala, ki je sposobna tovrstne refleksije in ki se upa izpostaviti s kritiko neetičnih praks in poslovnih malverzacij ter se zavzeti za moralno prenovo? Trenutno mi padeta na misel samo nekdanji predsednik Milan Kučan in katoliška cerkev, ki bi morale biti tovrstne nacionalne moralne avtoritete že po svoji funkciji oziroma zaradi njunega velikega vpliva na javno mnenje. Toda oba imata težave z lastno kredibilnostjo na tem področju, zato bo zanju zavzemanje za moralno prenovo družbe še posebno hud zalogaj.

Problem Cerkve je, da je sama eden največjih tajkunov na Slovenskem (od denacionalizacijskih koristi do T2), hkrati pa se tudi sama poslužuje mnogih spornih praks (denimo ponujanje pornografskih vsebin na svojem telekomunikacijskem omrežju T2). Očitno je, da se je Cerkev v notranji dilemi "dobiček ali morala" oziroma "bogastvo na zemlji ali bogastvo v nebesih" odločila za maksimiranje prvega. Zato preprosto nima verodostojne moralne avtoritete, da bi lahko sledila denimo papeževim smernicam glede obsodbe nemeritornega bogatenja, kaj šele da bi obsodila sporne prevzemne prakse.

Milan Kučan po drugi strani kot edini nekdanji predsednik države še vedno uživa veliko javno podporo. Toda prav on je bil tisti, ki je ustanovil Forum 21 kot organizirani lobi najvplivnejših menedžerjev proti tedanji Drnovškovi gospodarski liberalizaciji. Kučan je Laškemu posredno omogočil rakasto razbohotenje čez celotno slovensko gospodarsko tkivo. Kako se lahko po tem vrednostno izpostavi proti nekaterim znancem in prijateljem iz menedžerskih krogov, ki so v teh procesih tajkunizacije aktivno sodelovali? Za Kučana je to izjemno velik izziv, saj mora tehtati med lojalnostjo menedžerskim prijateljem in priznanjem lastnih preteklih napak na eni strani ter potrebo po vodenju moralne prenove slovenske družbe na drugi strani. Ne bi si upal sprejeti stave, da se bo odločil za drugo, bistveno težjo pot. To zmorejo samo resnično velike osebnosti.