Predsednik komisije France Cukjati je sicer napovedal, da bodo o vsebini zakona tudi razpravljali in morebiti glasovali o tem, ali je primerna podlaga za nadaljevanje postopka sprejemanja. Toda na predlog poslanca SDS Branka Grimsa in ob nasprotovanju opozicije so razpravo preložili. Formalno zato, da bi v komisijo lahko imenovali še predstavnika SNS, ki je zaradi prestopa Saša Pečeta v Lipo ostala brez članstva v tej komisiji.
Strokovna skupina, ki se je sestala dvakrat, ni pripravila običajnega skupnega poročila z morebitnimi ločenimi mnenji, ampak so vsi trije člani pripravili le svoja "vmesna" mnenja. Tako nekdanji ustavni sodnik Lojze Ude - predlagala ga je SD - meni, da ustavni zakon ni primerna oblika urejanja statusa izbrisanih. V predlaganih devetih dodatnih členih ustavnega zakona so kar štirje v izrecnem nasprotju z dvema odločbama ustavnega sodišča, kar po Udetovem mnenju lahko pomeni, da gre za politično izigravanje ustavnega sodišča. Če pa bi vsebino ustavnega zakona uskladili s temi odločbami, ustavni zakon sploh ne bi bil potreben.
Nekdanji ustavni sodnik Tone Jerovšek - predlagala ga je SDS - nasprotno misli, da na ustavni zakon napotuje samo ustavno sodišče z mnenjem, da 13. člen ustavnega zakona - soavtorja sta prav Jerovšek in Ude - ni dovolj podroben. Če bi izbrisane uredili z ustavnim zakonom za nazaj, bi zadevo "uredili enkrat za vselej", saj z dvotretjinsko večino sprejetih ustavnih zakonov ustavno sodišče ne sme presojati.
Tudi tretji član strokovne komisije koprski odvetnik Danijel Starman - predlagala ga je NSi - meni, da bi bil ustavni zakon o "nevpisanih", kot imenuje izbrisane, korektna rešitev nastale pravne praznine.
Vsi trije člani skupine se načelno strinjajo s tem, da bi bilo treba pri izbrisanih posamič ugotavljati, ali so v času izbrisa res živeli v Sloveniji. Razlikujejo se v pogledih, ali je te postopke treba sprožiti po uradni dolžnosti, kot meni Ude, ali bi morali objaviti javni poziv "nevpisanim", da vložijo prošnje za priznanje stalnega prebivališča, kar je, kot trdi Starman, normalno v demokratični državi.
Jerovšek pri tem opozarja na velike tehnične in organizacijske težave, ki bi jih imelo notranje ministrstvo, če bi moralo izbrisane poiskati po uradni dolžnosti, in sprašuje, ali si naša država zaradi možnih zlorab lahko privošči izbrisanim priznati stalno prebivališče, ne da bi jih vprašali, ali ga sploh želijo. Vsi trije so načeloma soglasni tudi v tem, da je dopustno višino morebitnih odškodnin nekaterim izbrisanim omejiti.
