Toda sodobna interpretacija sevdalinke, s kakršno bo na petkovem večeru jazz festivala v Cerknem nastopil Damir Imamović, prefinjeno odstopa. Vnuk legendarnega bosanskega pevca sevdalink, Zaima Imamovića, poje in igra kitaro. Z njim muzicirata basist Edvin Hadžić in violinist Vanja Radoja.

Na vašem prvem albumu "Damir Imamović trio svira standarde" iz leta 2006 se takoj zaslišijo jazzovski in bluesovski vplivi. Že naslov je sugestiven. So bosanske sevdalinke standardi?

Kitaro igram od 14. leta, začel sem med vojno. Igral sem ljubiteljsko, bil sem v nekaj bendih. Vendar se z glasbo resno in zavzeto ukvarjam šele zadnja tri, štiri leta. Odločilno je bilo moje uredniško delo pri pripravljanju monografije o avtorskem delu mojega deda Zaima Imamovića za založniško hišo, pri kateri sem bil kot diplomirani filozof zadolžen za humanistiko. Pripravljala sva jo z nekdanjo članico skupine Dertum Farah Tahirbegović. Šele takrat sem skozi branje dostopne literature in ob poslušanju arhivskih posnetkov prvič začel pozorno poslušati sevdalinke. Med preverjanjem, kako te pesmi zvenijo, sem marsikatero odigral, kar me je preprosto poneslo. Spoznal sem, da sem vse življenje igral ljubiteljsko, ker nisem imel glasbe, na katero bi se lahko zares oprl. Zbrali smo se z nekaj prijatelji in prvič sem tudi zapel. Potem smo organizirali prvi manjši koncert, pa drugega, tretjega. Od začetka je bilo zame najpomembneje, da iz te glasbe naredimo nekaj drugačnega. Iskal sem drugačen intrepretativni okvir, saj je ta glasba zašla v "narodnjake". Zato smo prvi album nalašč naslovili po jazzovsko, "trio svira standarde", podobno kot jazzovski pevec na svoj prvenec uvrsti standarde. Ravnokar smo pri neodvisni založbi Ekipa izdali drugi, koncertni album iz Mostarja, "Abrašević Live". Aranžmaji se razvijajo, naredili smo še korak dlje.

Kakšen je današnji status sevdalinke v Bosni in Hercegovini?

Precej dvoumen. Po vojni je postala nekakšna obujena perjanica identitete. Ljudje se nanjo sklicujejo v identitetnem, kulturološkem smislu. A to še ne pomeni, da bi jo jemali resno. Šele v zadnjem času se tudi po zaslugi naše provokacije premika v to smer. Razumevanje je najprej trendovsko: sevdah se vrača, vključimo ga v repertoar, ker ga ljudje hočejo slišati. Izvajajo ga kot pop uspešnice. Ni pa bilo resnejše obravnave, ki bi sevdah razumela kot sevdah in ga skušala razširiti, morebiti zaigrati malo drugače. Na subkulturni sceni Sarajeva, Mostarja in Tuzle so mladi, ki ga sijajno igrajo in pojejo. Vendar, kot je običaj na tem koncu Balkana, nimajo nujne infrastrukturne podpore, ni klubov. Vsi, ki želimo glasbo igrati drugače, infrastrukturo iznajdevamo sproti, od založniških hiš, distribucije do vsega preostalega. Položaj je dokaj čuden. Odpira ogromno svobode, saj lahko delaš kar koli, zato pa je zelo malo kriterijev. Celo trg ni več kriterij, ker na njem instantno uspeva edino turbofolk. Zelo malo kritikov in založnikov v naši glasbi vidi resno priložnost. Sevdah se torej vrača, toda razlogi za vrnitev niso povsem glasbeni.

Ali starejši, ki poznajo sevdalinke vašega deda Zaima, Behke in Himze Polovine, sprejemajo vašo interpretacijo?

Različno, v bistvu super, saj je moj pristop dvorezni meč na različnih ravneh. Všeč jim je moja bolj tradicionalna drža v petju, saj v melodiji nisem jazzovski in tudi ne zapadem v neko pop matrico. Zato pa jih motijo dveminutna inštrumentalna improvizacija med verzi in neobičajni ritmi. Progresivnejša publika pa se šele začenja privajati, da lahko sevdah funkcionira tudi znotraj njene glasbene matrice.

Povsem jasno je, da so stari "sevdahlije" peli in pisali avtorske komade. Razmišljate, da bi jih tudi vi?

Tu nočem hiteti. Že moja izvirna glasba na tradicionalno besedilo na novem albumu kaže, da počasi delam v tej smeri. Vendar gre za zelo občutljive reči, ki zahtevajo skrben pristop. Če napišeš pop komad, ta učinkuje ali ne. V sevdahu za začetek predvsem ne moreš več peti o agah in begih.

To bi bilo res popolnoma anahrono.

Točno tako. Vendar po drugi strani so osnove sevdaha, melanholija, ljubezenska bolečina, sublimirano čustvo, še kako navzoče in so neodvisne od časa, popularnih ali kulturoloških trendov. Zato je sevdah s svojimi besedili še vedno tako pomemben za ljudi. Je univerzalno človeški. Čas bo pokazal, ali se bom vanj lahko vključil kot avtor. Morda na naslednjem albumu.

Kako je biti Zaimov vnuk, ki igra sevdah?

Priznam, dvorezno. Na začetku ti zaradi tega odmerijo veliko medijskega prostora, dobiš špile. Potem se stvari vendarle poravnajo. Zavedal sem se, da bo preteklo nekaj časa, preden me bodo tisti, ki so ga imeli radi, začeli sprejemati drugače. S tem sem zasebno razčistil. Ne čutim nobenega pritiska. K temu je največ pripomogla knjiga. V glavi sem nekako razčistil, da je nekaj ded, ki ga imaš rad, nekaj pa pevec, avtor, ki je glasbeni vzornik.