Obdobje nenehnega premeščanja učiteljev
Začetnik Borisovega rodbinskega debla je bil Štefan Filip, ki se je rodil davnega leta 1790. Tudi Borisovemu očetu je bilo ime Boris. Rodil se je Francu Šinigoju, ki je imel z ženo Augustino Krpanovo z Vipavskega križa deset otrok. Tako Franc kakor njegov sin Boris (ter njegova žena Roža Žabkarjeva iz Radeč) so bili učitelji. Je potemtakem možno, da se je nekoč Franc pisal "po šolsko", Šuligoj? "Moje starše so kot učitelje oblasti pogosto premeščale. Potem ko je oče v Mariboru končal učiteljišče, je najprej služboval v Prekmurju, nato pa v Podbočju, kjer se je z Rožo tudi poročil, pa v Šentrupertu na Dolenjskem, v Šentjurju pri Celju, nazadnje, od leta 1948, v Laškem. Nato se je mama upokojila, oče pa je na II. gimnaziji v Celju še nekaj časa učil."
Poleg Borisa sta se jima rodila še Miran, ki je postal inženir kemije in delal kot direktor pri podjetjih Bayer Pharma in Lek, in industrijski psiholog Vojko. Borisova prva žena je bila Marina Uršičeva, ki je umrla leta 2002 prav na njegov rojstni dan. Njuna otroka sta: filozof in glasbenik Boris (Boris najmlajši), ki se je oženil z Bredo Sivčevo, ter animatorka v kulturi Barbara. Druga Borisova žena pa je Jasna Remškarjeva, ki ima iz svojega prvega zakona dve hčeri in štiri vnuke.
Kako se je navdušil za pozavno
Boris je osnovno šolo predrsal v Laškem, gimnazijo pa v Celju. Že v Laškem je po lokalih igral na kontrabas in kitaro, potem pa kot čelist končal štiri letnike glasbene šole. "Ko pa je v Celju pod taktirko Bojana Adamiča nastopil veliki plesni orkester Radia Ljubljane, sem se navdušil za pozavno, jo tudi kupil in se vpisal na srednjo glasbeno šolo na Viču v Ljubljani. Že po treh letih sem opravil vse izpite, tako sem se lahko vpisal na glasbeno akademijo. Še prej sem igral v Godbi ljudske milice in v ansamblih Borisa Kovačiča in Six Blues + one. Ko pa sem se leta 1963 zaposlil v Slovenski filharmoniji in počasi postal v njej prvi pozavnist, igranje v drugih ansamblih ni bilo več možno - čeprav sem kdaj pa kdaj še nastopil v kakšnem lokalu. Ko sem postal direktor Filharmonije, sem igral še v Slovenskem kvintetu trobil, prejemniku Župančičeve nagrade in nagrade Prešernovega sklada, v Akademskem plesnem orkestru in v ansamblu klasične glasbe Slavka Osterca. V okviru Slovenske filharmonije sem ustanovil tudi tri komorne ansamble, od katerih je preživel le Komorni godalni orkester (zdaj živi kot društvo), ki je prav tako prejel nagrado Prešernovega sklada, povrh pa še Župančičevo nagrado in Betettovo listino."
Filharmonijo je vodil kar 18 let
"Še prej sem se oženil. Sprva smo imeli na Jadranski ulici eno najemniško in eno lastniško stanovanje. Potem smo slednje prodali državi, da smo se lahko kot delavci v kulturi preselili v obnovljeno najemniško stanovanje v stari Ljubljani, ki smo ga z Jazbinškovim zakonom nazadnje tudi odkupili. Poleg igranja v Filharmoniji sem opravljal še številne družbene funkcije. Leta 1980 so me imenovali za v. d. direktorja Filharmonije, potlej za direktorja. Na tem položaju sem bil kar 18 let - vse do svoje upokojitve decembra 1998. Kot poklicno zadovoljstvo pa vendarle ne bi toliko izpostavljal direktorovanja v Filharmoniji, temveč ustanovitev Komornega godalnega orkestra."
... Več v hopla!
