Leta 1958 je nastal na Hrvaškem zemljevid, ki prikazuje mejo tam nekje na vrhu Savudrije, medtem ko tisti, ki je risal to mejo, ni upal potegniti črte prav do konca rta Savudrija. Vse to dokazuje, da je bila meja takorekoč "v zraku", slovenski politiki pa tega niso znali izkoristiti.

Ups, pomota ...

Še danes je v tej točki naše zgodovine neznanka, po kateri logiki sta V. Bakarić (s hrvaške strani) in E. Kardelj (s slovenske) začrtala mejo na Dragonji. Sploh nista upoštevala slovenskih vasi pri Savudriji in še globlje v Istri, kjer nad dolino reke Mirne ležita Sv. Lucija in Oprtalj. (Sv. Lucija naj bi bila namreč slovenska, zato so tam Slovenci že začeli graditi "zadružni dom", ki stoji še danes.) Pozneje je obveljalo mnenje, naj bi v tem domu postavili obrat Iskre. To smo zapisali tako mimogrede, da bi nepoučeni vedeli, da je postavljanje mej vprašanje politike. Slovenska politika je Hrvatom prepustila tudi Čabar z okolico, kar so znali sosedje seveda ceniti. Vi nam ozemlje, mi vam počitnice: v Opatiji je menda hišico pozneje dobil Miha Marinko , na otočku pri Lošinju pa Kardelj. To nam je zaupal neki partizan, danes znana oseba, ki pa ne želi biti imenovana. Če bi tedaj ob obali Kardelj in Bakarić upoštevala vsaj administrativne meje občine Piran, ki so segale prek Dragonje na območje polotoka Savudrija, potem dandanašnji ne bi imeli težav za izhod na odprto morje.

Kršen mednarodni dogovor

Če bi namreč Slovenija še vedno imela katastrske in administrativne meje občine Piran, bi lahko nekje južno od savudrijskega svetilnika potegnili črto teritorialnih voda - do tiste točke, kjer se začenjajo v severnem Jadranu mednarodne vode. In nobenega kupčkanja ne bi potrebovali, kupčkanja, o katerem se v zadnjem času toliko govori: za mejo na morju damo Mokrice, cestni in železniški koridor Hrvaški od Istre do Italije in še en koridor (cestni) do Avstrije. In to niti ni vse: našteli smo samo največkrat omenjene možnosti, čeprav se jih pojavlja še več. Dokaj trdno rešitev za mejo na morju ima Andrej Grahor , predsednik IS občine Piran (to je bilo leta 1992), ki je dejal: "Naša mednarodna politika bo morala uveljaviti dogovor o nespreminjanju administrativnih meja, kot je bilo določeno v londonskem Memorandumu! In prav ta mednarodni dogovor je bil z mejo na Dragonji kršen."

Londonski Memorandum

Ko smo že omenili londonski Memorandum, je vredno, da ga predstavimo. Nastal je pred pričakovano ukinitvijo STO in govori o pravilni razdružitvi cone A in B. V časnikih so ga pozneje večkrat omenjali kot enega izmed naših adutov za pogajanja s Hrvaško, vendar naša diplomacija ni niti slučajno sledila tej možnosti. Iz tega Memoranduma bomo predstavili samo nekaj točk, ki so v nekdanji srbohrvaški jezik prevedene iz angleščine. Za naše pisanje je zanimiv tisti del Memoranduma, ki predstavlja aneks II. In ima naslov: Specialni statut , glasi pa se takole: "Buduči, da je zajednička namera italijanske i jugoslovenske Vlade da obezbede prava čoveka i osnovne slobode bez diskriminacije u pogledu rase, pola, jezika i vere u područjima, koja prelaze pod njihovu upravu prema odredbama ovog Memoranduma o suglasnosti postignut je sporazum o sledečem: 1. U upravljanju svojim odnosnim područjima, italijanske i jugoslovenske vlasti postupaće shodno principima Opšte deklaracije o pravima čoveka, usvojene od strane Generalne skupštine Ujedinjenih nacija 10. decembra 1948. godine, kako bi svi stanovnici dvaju područja mogli bez diskriminacije u potpunosti uživati osnovna prava i slobode navedene u gore pomenutoj Deklaraciji." Sedaj pa preskočimo ostale točke in predstavimo za nas nadvse pomembno sedmo točko, ki se v prevodu glasi: 7. Ne smejo se izvajati nikakršne spremembe meja osnovnih administrativnih enot na območjih, ki sodijo pod civilno upravo Italije ali Jugoslavije z namenom, da se ogrozi etnična sestava dotičnih enot. Prav ta sedma točka pa je bila kršena, saj je bila administrativna meja občine Piran do leta 1954 (in več kot petsto let nazaj) potegnjena po vrhu Savudrijskega polotoka. Takoj po razpadu con A in B je bil tod ogrožen "etnični sastav odnosnih jedinica" vse do južnega dela meje cone B, saj so se Slovenci s polotoka začeli izseljevati v Italijo (ki jih je tja vabila), Hrvaška pa je takoj poskrbela za svoje hrvaške učitelje - tudi v krajih, kjer so govorili samo slovensko. Tega londonskega Memoranduma (ki je mednarodni dokument) doslej ni še nihče preklical, kar pomeni, da velja še danes. Isto velja tudi za južno mejo cone B na Mirni, ki tudi še ni bila preklicana. Leta 1990 je bilo že precej jasno, da bo stara "Titova Jugoslavija" razpadla. Tudi samostojnost Slovenije je bila že nekako v zraku. Neznanje in neozaveščenost slovenske politike Tedaj se je marsikomu že tudi posvetilo, da bodo nekoč republiške meje postale državne in da bo ob uveljavljanju naše južne meje na Dragonji Slovenija izgubila prost izhod na odprto morje. Jasno je namreč že tudi bilo, da brez Savudrije, ki je bila sedemsto let del piranske občine, ne bomo mogli imeti pravega izhoda na odprto morje. Vsega tega pa se naši politiki niso zavedali, tudi po 1991. letu ne, ko je bila Slovenija že samostojna država. In pri pogajanjih s Hrvati so naši politiki delali "v rokavicah", češ, ne zahtevajmo preveč od sosedov, ker so "reveži" v vojni. Da samih Hrvatov pri mejnih vprašanjih ni prav nič motil njihov vojno-politični položaj, pa je bilo kmalu dokazano s sekanjem dreves na "Tomšičevi parceli" blizu Snežnika in s ponavljajočim se vpadanjem hrvaškega policijskega čolna v Piranski zaliv. In tistega že omenjenega leta 1990 je izšel 29. julija v Nedeljskem dnevniku verjetno prvi članek o južni meji. Pod naslovom "Zgrešena meja na Dragonji" je bil še podnaslov - Nedokazano mnenje, da se je Kardelj zmotil in v resnici mislil na reko Mirno. Čez čas so se tudi v drugih časnikih pojavljali podobni prispevki in opozarjali na nerazumljivo hladen odnos politike do mejne problematike. Na prispevek iz leta 1990 v Nedeljskem dnevniku se je leta 1993 spomnil zgodovinar Vlado Habjan v Reviji 2000, kjer je objavil zanimiv in zgodovinsko utemeljen članek pod naslovom Suverenost nad Piranskim zalivom. Objavil je namreč del pravkar omenjenega članka in med drugim zapisal: "Poplavo očitkov v časopisih v letu 1990 zastran meje je bilo baje treba zaustaviti. Prispevki pa so vsebovali dragocena opozorila, taka, ki bi lahko prenekatero novejšo težavo preprečila. Vendar so politiki ta opozorila vzvišeno odrinili." Tiste spomladanske dni leta 1992 so dogajanja v Piranskem zalivu dokazala, da vprašanja morske meje ne bo lahko rešiti. Zanimivo (in obenem žalostno) pa je, da naši politiki tudi tokrat niso niti s prstom mignili proti Hrvatom, da bi jim vsaj povedali, da je piranska občina okoli sedemsto let kraljevala in urejala odnose v Piranskem zalivu in tudi v Savudriji. Spet se moramo vprašati - zakaj? Omenjenega leta 1992 so se v Piranskem zalivu začeli pojavljati prvi ribiško-policijski incidenti. Dnevnik je na primer 17. julija objavil članek "Gusarski poseg v senci Savudrije", kjer je med drugim pisalo: "Nedavni incident pri Savudriji, ko je hrvaški policijski čoln zajel dve Delamarisovi ribiški ladji, je dokaz, da si Hrvatje želijo začrtati mejo na morju kar sami, čeprav na ravni zunanjih ministrov še ni bilo sporazuma in odločitve o vsem tem. Poleg tega je to tudi pravi gusarski poseg, saj so ribičem odvzeli ulov, se pravi ribe, ki so jih, kot trdijo naši ribiči, ulovili v mednarodnih in ne v hrvaških vodah." Hrvaška peta kolona - morda tudi v DZ!? Prav na kratko je vredno omeniti še nekaj zanimivosti, ki gredo nam v škodo. Hrvaški imperializem je prisoten že vrsto let - še iz časov Titove Jugoslavije. Zato smo ga v knjigi Boj za južno mejo preprosto imenovali - hrvaška peta kolona - morda tudi v DZ. Drugače si namreč ne moremo razlagati, kako je mogel iz občine Piran izginiti volilni imenik za kraje onstran Dragonje. Večina meni, da je to delo pravnika piranske občine, ki kraljuje na tej občini že vrsto let. To je bilo namreč leta 1994, ko so bili občani Pirana vabljeni na referendum, z izjemo prebivalcev zaselkov na levi strani Dragonje. To neljubo dejstvo je Andrej Grahor , predsednik IS občine Piran, komentiral takole: "Kot že rečeno, je referendumske okoliščine določal državni zbor, ki je tudi imenoval našo volilno komisijo. Ta bi morala poslati vabila vsem krajem v mejah naše občine." Poleg tega dejstva je nejasno še to, kdo je prenesel katastrske mape Savudrije in Kaštela v Buje. V Kopru jih namreč že nekaj let nimajo več! Ker se stanje glede vprašanj v zvezi s Piranskim zalivom in mejo na morju ni niti za milimeter premaknilo z mrtve točke, se je porajal sum, da sta se Lojze Peterle in njegova SKD (verjetno z vednostjo dr. Drnovška) s Hrvati že dogovorila o meji na morju. O tem se je začelo šušljati tu in tam, na glas pa je spregovoril edinole Zmago Jelinčič in dejal, da je Piranski zaliv že prodan. Opozorila brez haska Ko so se vrstile napake za napako, se je mag. Mitja Deisinger spet oglasil, tokrat s pismom, ki ga je 3. maja 1993 naslovil zunanjemu ministrstvu, v vednost pa poslal še dr. Janezu Drnovšku , predsedniku vlade, zunanjemu ministru Lojzetu Peterletu in obrambnemu ministru Janezu Janši . Takole je zapisal: "Kot član strokovne komisije za analiziranje problematike z republiko Hrvaško čutim odgovornost in dolžnost, da opozorim na usodne trenutke, ko lahko naša država z nepremišljenimi koraki izgubi del svojega ozemlja in morja. Republika Hrvaška je že jasno postavila svojo zahtevo, da del meje poteka po stari strugi reke Dragonje in po sredini Piranskega zaliva. Omenjena zahteva Hrvaške pomeni, da meje med državama na območju bivše cone B STO ne priznavajo, kar je pravno-formalno tudi pravilno, saj ta meja po letu 1954, ko je cona B pripadla Jugoslaviji, ni bila nikoli določena. Naša država mora v pogovorih s Hrvati nastopiti s povsem drugačnimi zahtevami, če hoče obdržati to, kar je imela do osamosvojitve v svoji posesti. Vrsta razlogov govori za zahtevo po celotnem ozemlju bivše cone B STO do reke Mirne, vsekakor pa bi bila utemeljena zahteva po celotnem ozemlju občine Piran, torej vključno s katastrskima občinama Savudrija in Kaštel." Pismo mag. Deisingerja je bilo sicer odmevno, vendar se vlada zanj ni zmenila.

Slabše od slabega

Stanja, kakršno je na tem področju danes, pa si pred leti nismo mogli niti zamišljati, saj je še slabše, kot pa bi bila tedaj lahko najbolj črna prerokovanja. Slovenska politika je mlačna, kot da bi od vročega krompirja hotela dvigniti roke. Začelo se je z glasovanjem, ko so mirili, da nam ni treba protestirati proti risanju hrvaških zemljevidov s sredinsko črto v Piranskem zalivu, nadaljevalo med postavljanjem hrvaškega mejnega prehoda v Sečovljah na levem bregu Dragonje (tu sta glavna krivca Igor Bavčar , tedaj notranji minister, in seveda tudi predsednik vlade, kasneje zunanji minister, Lojze Peterle, ki sta ob osamosvojitvi letela "zakoličit" mejo, nato pa so Hrvatje ob naši pomoti seveda hitro postavili še svoj mejni prehod), nadaljevalo se je še s postavljanjem hrvaškega školjčišča ob Kanegri, ko je slovenska stran pošiljala Hrvatom protestne note, fizično pa ni ukrepala. Če bi vlada sledila Memorandumu o celovitosti Piranskega zaliva, potem bi morala sporno školjčišče odstraniti, če tega na naše zahteve niso storili Hrvatje. Še in še bi lahko naštevali napake, ki jih je (ne da bi se tega sramovala) počenjala pred slovensko javnostjo naša vlada s svojimi prenekaterimi ministri. Sedaj pa se vsi trkajo po prsih in menijo, da bo za morebitno arbitražo še najpomembnejši tekst mejnega sporazuma, ki ponuja Hrvatom velike dele slovenske zemlje - za "dimnik" oziroma kvazi izhod na odprto morje. Če mislijo naši pogajalci priti na dan samo s tem besedilom, ki sta ga skicirala Račan in Drnovšek, potem je arbitraža povsem odveč. Izid je namreč jasen - obrisali se bomo pod nosom in imeli manj ozemlja ter morja, kot smo ga imeli 25. junija 1991, na dan, ko naj bi veljale meje.