Kakšno sadje in zelenjavo nam danes ponujajo v velikih nakupovalnih središčih, diskontih, na tržnicah in kdo vse skupaj sploh nadzira? Ali kupci, ki prisegajo na slovensko blago in so zanjo pripravljeni odšteti več, res dobijo tisto, za kar plačajo in kar mislijo, da dobijo? Stara vprašanja. Prepoved prodaje hrušk tipa conferance, ki so bile pridelane na kmetiji Bostele v Zdolah pri Krškem, je v zadnjih dneh povrh vsega porajal še dodatni dvom pri marsikaterem potrošniku, ki je bil prepričan, da je z domačimi pridelki vse lepo in prav. Pa ni.

Samo letos je bilo iz zaradi različnih zdravstvenih razlogov s trgovskih polic odpoklicanih kar trinajst živilskih izdelkov - tako domačega kot tujega izvora.

Ostanki pesticidov

Tudi ostanki različnih pesticidov, ki jih zdravstveni inšpektorji najdejo med odvzetimi vzorci, niso redkost, le da je tistih, ki so za zdravje resnično nevarni, na srečo - manj. Leta 2006 (podatke za lani še zbirajo) so zdravstveni inšpektorji "prečesali" 1272 vzorcev živil. V šestnajstih različnih vrstah sadja ter 26 različnih vrstah zelenjave so ugotavljali prisotnost sto šestih ostankov pesticidov. Zgornja mejna vrednost je bila presežena v šestih skupinah sadja (jabolka, grozdje, borovnice, limone, breskve, jagode). Od tega so v dveh vzorcih jabolk istega pridelovalca (izvor: tretje države) ter enem vzorcu grozdja (izvor: preostale članice EU), ugotovili vsebnost pesticida v koncentraciji, ki je pomenil tveganje za zdravje potrošnika.

Zgornje mejne vrednost ostankov pesticidov so bile presežene še pri šestih skupinah zelenjave (bučke, zelena, solata, paprika, grah, kitajsko zelje). V enem vzorcu solate (izvor: preostale članice EU) je bila dokazana vsebnost ostanka pesticida tako visoka, da je pomenila tveganje za zdravje otrok. Prav tako kot ga sedaj pesticid klormekvat, ki so ga našli v hruškah, ki so jih veselo jedli tudi otroci, saj so jih prodajali tudi vzgojnovarstvenim ustanovam. Ostanek pesticida so inšpektorji odkrili naključno, saj je nadzor nad sadjem in zelenjavo pri nas slab.

Borni nadzor

Tudi pri Zvezi potrošnikov Slovenije (ZPS) ugotavljajo, da je državni monitoring, s katerim država preverja notranji nadzor in varnost živil, zelo boren. Po nekaterih podatkih posamezno kmetijo inšpekcija obišče samo enkrat na 20 let. Prav tako niso obetavne kazni za prekrške.

Spričo globalizacije pa potrošnike bržkone vse bolj moti to, da ne vedo, od kod izvirajo sestavine določenega izdelka. Spomnimo le na afero s Fructalovim borovničevim sokom, ki je izbruhnila pred leti, ko so Črnogorci ugotovili preveliko vsebnost radioaktivnega cezija. Šele kasneje se je pokazalo, da slovenski sok vsebuje borovnice, uvožene iz Ukrajine. Na izdelku pa tega podatka seveda ni bilo.

Ima torej potrošnik pravico zvedeti, od kod izhaja živilo? "Zavzemamo se, da bi bili tako izdelki kot tudi glavne sestavine vsakega prehranskega izdelka označene tudi z izvorom surovin. Ne samo na embalaži izdelka, pač pa tudi v delikatesi, gostilni… Vendar tega današnja zakonodaja ne dovoljuje, pri novi zakonodaji, ki je ravnokar v posvetovanju na svetu ministrov EU, pa si prizadevamo, da bi postalo označevanje izvora obvezno, čeprav vemo, da industrija močno lobira pri Evropski komisiji in parlamentu," pravi Marjana Peterman iz ZPS. Svojo besedo pa bi lahko postavili tudi Slovenci, saj navsezadnje letos predsedujemo EU.

Da so razmere na tem področju še precej neurejene, se strinja direktor ljubljanske veletržnice Ivan Bučar. "Zaradi interesa kapitala. Kupec je žrtev in tako januarja kupi 'domači' paradižnik, čeprav ve, da ga takrat pri nas ne moremo pridelati." Samo nadzorovana pridelava lahko kupcu zagotavlja domače in kakovostno blago. Ni dovolj reči, da je slovensko, to moramo namreč dokazati. "Tudi po hipermarketih in večjih trgovinah bi morali imeti boljši nadzor," je prepričan Bučar. V nekaterih trgovinah se zgodi celo to, da se v starih gajbicah z napisom "slovenske kumare" znajdejo uvožene. To je zavajanje kupca. Bučar še pove, da je mogoče na veletržnici sadje ali zelenjavo (po gajbicah, seveda) kupiti enkrat, celo dvakrat ceneje kot na tržnici ali trgovini. To pa je ropanje kupca!

Označevanja izvora blaga je za sveže sadje in zelenjavo ter sveže meso natančno predpisano. Vendar, pozor: pri procesiranih živilskih izdelkih moramo ločiti izvor samega izdelka (država proizvajalca) in izvor surovin za ta izdelek. Označevanje izvora izdelka je predpisano, označevanja izvora surovin pa ne. Tako je denimo s kraškim pršutom. Označba zagotavlja, da ima to živilo posebno kakovost in da proizvodnja poteka na Krasu s tehnologijo izdelave kraškega pršuta. Ni pa nujna proizvodnja svinjskih stegen na tem območju. Sicer pa mora imeti živilo, ki nosi označbo geografskega izvora tudi vse postopke pridelave, predelave in priprave za trg znotraj določenega območja (denimo nanoški sir).

Več v tiskani izdaji