Nič čudnega, za prevod pesmi, ki jih je Mandelštam slišal "v nareku od zgoraj" in se je imel samo za njihovega skrbnega selektorja in arhitekta, bi potrebovali prav tak narek v slovenščini, da bi se zapletena sozvočja in podobe pesmi zložila v enako harmonijo. Lažje se nam njegova genialnost razkriva v prevodih proznih tekstov - nekaj esejev (ki jih je tako kot pesmi prevajal Drago Bajt) smo lahko prebrali v Novi reviji, zdaj pa smo s Potovanjem v Armenijo dobili tudi prvi prevod večjega proznega dela.

Kljub temu, da je knjiga izšla v zbirki S poti, na potovanje namiguje predvsem naslov. Tanka knjižica namenja le slabo polovico vsebine armenskim temam. Pa tudi za njihovo obdelavo je značilna Mandelštamova notranja razklanost (v eseju o Villonu je o njej zapisal: "Lirični pesnik je po svoji naravi dvospolno bitje, ki je sposobno neskončnih razcepitev v imenu notranjega dialoga."). Če Armenijo včasih opisuje kot eksotično deželo, kjer živijo "ljudje čisto druge rase", je drugič poudarek na starodavnosti armenske kulture in na plemenitosti ljudi; takrat je to dežela, kjer so "glave ljudi enako lepe, bodisi v smrti ali pri delu". A bolj eksotičen kot kavkaška Armenija je gotovo opis Mandelštamovega doma v Moskvi, v Zamoskvorečiju, kjer so "pred komaj sedemdesetimi leti prodajali krotka in bistra tlačanska dekleta, ki so jih naučili šivati in vesti".

Že v uvodnem citatu se avtor opravičuje: "Moje oko, obsedeno od vsega nenavadnega, bežnega, hitro minljivega, je na potovanju prestrezalo samo osvetljujoči drget naključij, rastlinsko okrasje resničnosti ..." In res je knjiga zbornik izredno kratkih tekstov, ki so med sabo pogosto skorajda nepovezani, Mandelštamova misel pa je "skok konja na šahovnici, ki vedno skrene vstran". Več kot o Armeniji bomo izvedeli o Mandelštamu, pa tudi o živahnem intelektualnem ozračju dvajsetih in tridesetih let v Rusiji. Knjiga vključuje kratek oris družbe prijateljev in narave na armenskem otočku Sevan, navodila za ogled likovnih razstav (mimogrede izvemo tudi, da je Matisse slikar bogatih, ki nam s krvjo zaliva oči, Van Gogh pa uporablja cenene "zelenjavne barve"). Poglavje Okrog naravoslovcev predstavi takrat dokaj aktualne poglede na biologijo. Skupaj z Lamarckom se avtor sramuje "ničevosti, imenovane spremenljivost vrst" in seveda podpira Lamarckovo teorijo vpliva okolja na vrste, Darwina pa postavi na knjižno polico ob Dickensa ("Darwinovi dobrodušnosti se ni mogoče upreti. Nehoteni šaljivec je."). Burno porevolucijsko rusko družbo lahko zaslutimo v obrobnih pripombah, ki izdajajo, da smo v času, ko "mladi ljudje že berejo Puškina v esperantu". Zaradi zgoščenega in ovinkastega sloga podrobnosti zlahka spregledamo, avtor nas zmede tudi z množico imen, ki so bila v njegovem okolju znana in uveljavljena, danes pa bralca pošljejo v labirinte spletnih enciklopedij. Tak primer so večkratne omembe jezikoslovca Marra in njegove jafetitske teorije. Precej raziskovanja je potrebnega, preden ugotovimo, da je Marr danes skorajda pozabljeni znanstvenik, ki je razvil teorijo o jafetitskih jezikih, med katere šteje gruzinščino in baskovščino, armenščina pa je primer mešanega jezika med jafetitskimi in indoevropskimi. Razlog, da se o Marru ne govori več, pa so njegove druge, drznejše predpostavke, recimo domneva, da se jezik popolnoma spremeni, ko se spremeni ekonomski sistem (in dejstvo, da je med stalinskimi čistkami dolgo veljal za edinega jezikoslovca).

Potovanje v Armenijo je izjemno branje prav zaradi eklekticizma, ki ga prinaša, pa seveda zaradi Mandelštamovega izjemno poetičnega sloga in duhovitosti. A zdi se, da bi bistveno pridobila z izdatnejšim spremnim besedilom, ki bi nakazalo ključne Mandelštamove ideje ali vsaj orisalo dobo, v kateri se Potovanje odvija; že kakšna dodatna opomba bi bralcu pomagala razumeti tekst, ki je s časom postal hermetičen. Danes se je celo na majhnem slovenskem trgu zgodil val novih prevodov ruskih klasikov, ki so se s tem osvobodili arhaizmov in številnih rusizmov prvih prevodov. Zato nas še bolj neprijetno zmotijo rusizmi, ki so ostali še v svežem prevodu Potovanja v Armenijo. Mandelštam nas nagovarja z "zdravstvuj", nosi "rubaško" in se giblje v "občestvu". Škoda. Knjiga pa kljub temu ostaja toplo priporočeno branje.