Še danes se fanatiki spominjajo nepozabnega slaloma Veróna starejšega za izenačenje sedem minut pred koncem prvega finala proti brazilskem Palmeirasu (2:1). Oktobra 1968, ko se je medcelinski pokal še odločal na obeh kontinentih, so rdeče-beli spravili na kolena sloviti Manchester United (Bobby Charlton, George Best). Po zmagi na Bonbonieri (štadion študentov ni ustrezal finalu) je Verón na Old Traffordu povedel že na začetku tekme. Zadetek domačih v zadnji minuti ni zadostoval in skoraj neznani Estudiantes (igrala sta tudi zdravnika Carlos Bilardo in Raúl Madero) je slavil v državi, kjer se je rodil nogomet. Niti v sanjah si Juan Ramón ni predstavljal, da bo 33 let kasneje majico rdečih vragov oblekel njegov sin, ki ga takrat na svetu še ni bilo.

Juan Sebastián se je rodil v znamenju žoge. Njegov novopečeni očka je bil tisto nedeljo 9. marca 1975 v karanteni. Po jutranjem obisku porodnišnice je popoldne zabil imeniten gol proti večnemu tekmecu Gimnasia y Esgrima.

V Južni Ameriki poznamo kar nekaj primerov, ko jabolko ni padlo daleč od drevesa: Domingos in Ademir Da Guia, Julio Montero Castillo-Paolo Montero, Pablo in Diego Forlán, a malo jih bilo tako povezanih z enim klubom kot Verónovi. Oče se je k Estudiantesu vrnil kar trikrat in v njem deluje še danes, sin pa enkrat, a kaže, da za vedno. Po Boci z Maradono, Sampdoriji, Parmi. Laziu, Manchester Unitedu, Chelseau ter Interju je Juan Sebastián rdeče-belim pomagal do prvega državnega naslova po 23 letih (2006). Pri mladincih igra mlajši brat, v rokometni ekipi pa sestra.

Če Estudiantes in Manchester United osvojita pokal Libertadores oziroma ligo prvakov, se nam po štirih desetletjih na svetovnem klubskem prvenstvu obeta ponovno srečanje. Več bo jasno že nocoj, ko morajo Argentinci za uvrstitev v četrtfinale proti ekvadorskem prvaku LDU iz Quita nadoknaditi dva gola. Ali lahko Juan Sebastián na igrišču in Juan Ramón na tribuni uprizorita noč čarovnic?