V slovenščini uporabljamo za epilepsijo dva izraza, božjast in padavica, vendar večina slovenskih epileptologov namenoma ne uporablja teh imen. Obe sta namreč zavajajoči. Prvo kaže na prepričanje, da je epilepsija bolezen prav posebne, "božje" narave, čeprav je že Hipokrat trdil, da epilepsija ni nič bolj božja kot druge bolezni. Drugi izraz pa kaže na značilnost epilepsije, da med napadom bolniki pogosto padejo, vendar to ne velja za vse oblike napadov.

Psihološke in socialne posledice

Epilepsija ni le bolezen s ponavljajočimi se napadi, temveč ima zelo pogosto tudi psihološke in socialne posledice, na katere je mogoče vplivati in jih zmanjševati, je nedavno na srečanju pri Lekarniški zbornici Slovenije, kjer so govorili o epilepsiji, poudaril predsednik Lige proti epilepsiji Slovenije vodja Centra za epilepsijo otrok in mladostnikov pri UKC Ljubljana prim.Igor M. Ravnik, dr. med. "Psihološke in socialne posledice so vsaj takšen ali še večji problem kot napadi," je povedal.

Pogoste psihološke težave pri epilepsiji odraslih so anksioznost in depresija, slab občutek samonadzora, agresivnost pa tudi psihoze. V te težave vodijo učinki prizadetih možganov, genetika, neželeni stranski učinki protiepileptičnih zdravil, pogosti napadi in življenje s stigmo. Po rezultatih različnih raziskav je anksioznost pri ljudeh z epilepsijo približno sedemkrat bolj pogosta kot pri splošni populaciji, depresivnost je tudi do dvajsetkrat bolj pogosta, psihoze pa se pri njih pojavljajo do desetkrat pogosteje kot pri splošno populaciji.

Tudi samospoštovanje je pri ljudeh z epilepsijo veliko nižje. Številni avtorji ugotavljajo, da doživljanje stigme močneje vpliva na samozaznavo človeka kot druge bolj objektivne mere epilepsije, kot je na primer število napadov. Stigmatizacijo doživljajo tudi ljudje z dobro nadzorovano epilepsijo. Nizko samospoštovanje je lahko posledica številnih dejavnikov, med njimi pretirane zaščite, doživljanja stigme in neuresničenih pričakovanj človeka z epilepsijo.

Epileptični napad

Izraz epileptični napad se nanaša na abnormalno vedenje, ki je posledica nenormalne razelektritve v možganih. Večina napadov se zgodi nenadoma in brez opozorila, trajajo pa večinoma krajši čas in se tudi sami končajo.

Napade lahko razdelimo na generalizirane in parcialne. Oblika napada je odvisna od predela možganov, iz katerega izvira, in od tega, kako široko in kako hitro se napad razširi iz točke izvora. Medtem ko generalizirani napadi nastanejo v obsežnejšem predelu možganov in povzročijo izgubo zavesti ter vplivajo na vse telo, so parcialni napadi po navadi posledica okvare manj obsežnega dela možganov.

Zdravljenje

Glavni cilj zdravljenja epilepsije z zdravili je zmanjšanje pogostnosti napadov, je povedal Franci Tratar, mag. farm., iz Splošne bolnišnice Celje. Protiepileptična zdravila namreč lahko uspešno nadzorujejo manifestacijo bolezni, ne morejo pa odpraviti njenega vzroka.

Drugi cilj zdravljenja je odsotnost stranskih učinkov, h katerim štejejo tudi součinkovanje zdravil. "Ker je zdravljenje s protiepileptičnimi zdravili običajno dolgotrajno, lahko tudi vseživljenjsko, se ljudje, ki se zdravijo s temi zdravili, prej ali slej srečajo tudi z drugimi zdravili. Pri tem lahko nastanejo težave, saj lahko eno zdravilo spremeni delovanje drugega," je povedal Tratar. Problematično je na primer sočasno jemanje kontracepcijskih tabletk, pozornost pa je treba nameniti tudi kombinaciji zdravil s prehranskimi dopolnili ali določenimi zeliščnimi izdelki.

Tretji cilj je zagotoviti najboljšo mogočo kakovost bolnikovega življenja, kar je predvsem povezano z vključenostjo bolnika v družbo. Ugotovili so namreč, da je kakovost življenja bolnikov z epilepsijo večinoma povezana s poznavanjem bolezni in ozaveščenostjo v vsej družbi.

Pri slabi tretjini bolnikov so zdravila neučinkovita. V tem primeru gre za trdovratne epilepsije, kjer so poleg zdravljenja z zdravili na voljo tudi druge vrste zdravljenja, kot so ketogena dieta, spodbujanje živca vagusa in kirurško zdravljenje, ki v 60 do 80 odstotkih v celoti odpravi pojav napadov.