Albert Hofmann je umrl zaradi srčnega napada. Bil je prepričan, da LSD ne povzroča odvisnosti, zato je odločno nasprotoval prepovedi njene uporabe – do slednje je prišlo v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Halucinogeni učinki LSD-ja so inspirirali milijone pripadnikov hipijevske generacije.
Hofmann je ves čas trdil, da je drogo iznašel v medicinske namene in da „ni njegova krivda, če jo ljudje zlorabljajo“. Nepričakovano je bil tudi prvi, ki se je z LSD-jem „zadel“, ko ga je med poskusom v laboratoriju 16. aprila 1943 pomotoma zanesel v usta. „Nisem mogel več delati, saj se mi je začelo vrteti v glavi. Zajel me je občutek nelagodja. Vse, kar sem videl, je bilo kot popačena slika v ogledalu,“ je kasneje zapisal v svojih spominih.
Tri dni kasneje je zaužil večjo količino LSD-ja in doživel napad panike in more. „Zdelo se mi je, da bom znorel. Zajel me je obupni strah in imel sem občutek, da me je transportiralo v drug času in prostor,“ je opisal svoje občutke.
Hofmann, ki je vse do upokojitve delal za Sandoz, je upal, da bodo s pomočjo LSD-ja zdravili psihične motnje. Sandoz je nekaj časa LSD prodajal pod imenom Delysid in spodbujal zdravnike, naj ga preizkušajo na sebi.
LSD je ena od najmočnejših drog. Sploh. Gram zadostuje, da „na trip“ za 12 ur spravi deset tisoč ljudi.
