Nada MavričFoto: Jaka Gasar

Prlečka Doroteja Pravdič je že pri svojih petnajstih pridno hodila pomagat okoliškim kmetom, da je zaslužila kakšen tolar za šolo, obleko in za skupno gospodinjstvo. Poleti je vstajala pred peto in šla "v solato", ko je tam niso več rabili, je hodila na bližnjo kokošjo farmo. Je med tistimi mladimi ljudmi, ki so se na hitro in po sili razmer postavili na svoje noge, še preden jim je uspelo odrasti. Magdalena Grah z goričkih Markovec je morala od doma kot komaj enajstmesečno dete. Imela je veliko srečo, da sta jo vzela k sebi sorodnika Helena in Aleksander Šileš, skrbela in vzgajala sta jo kot svojo ljubljenko. Posebej po tistem, ko sta med vojno na Hrvaškem izgubila edino hčerko, tedaj je Magdalenka, kakor sta jo ljubkovalno imenovala, postala vse, kar sta imela lepega v svojem skromnem življenju. Deklica jima je dobro povrnila z dobrim, srčno je skrbela za hudo bolno babico, zdaj pazi na osemdesetletnega "tetaka" Aleksandra.

"Sreča, da imam tako šefico!"

Spet smo se srečali. Z Dorotejo po poldrugem letu v Moškanjcih - na delovnem mestu. Odrasla je in se krepko spremenila. Je svetlolasa, sproščena in nasmejana, predvsem pa veliko bolj zgovorna. Pri svojih osemnajstih je povsem samostojna mladenka, ki dobro ve, kaj hoče. Dela kot natakarica v gostišču ob regionalni cesti med Ptujem in Ormožem, njena šefica je Petra Žiher, prijazna ženska in uspešna podjetnica, ki je deklici in njeni družini izdatno pomagala, potem ko so decembra 2006 nesrečno pogoreli. Na njeno prošnjo je k Pravdič-Šerugovim malo za tistim prišla tudi naša Iskrica. Doroteji še vedno stoji ob strani. "Sreča, da imam tako šefico. Ne samo, da mi pomaga, tudi svetuje mi in vliva voljo," pove iz srca. Po končani triletni gostinski šoli v Mariboru se je dekle pri njej zaposlilo pogodbeno, pridna je in zanesljiva, če bo želela, bo letošnjo jesen dobila zaposlitev za nedoločen čas. Ali pa tudi ne. Če bo mladenka nadaljevala izredno šolanje na srednji gostinski šoli namreč, kar je njena velika želja. Seveda bo še delala v gostilni, šefica ji bo plačala polovico šolnine. Drugo polovico bo primaknila Iskrica!

Da bo pozimi toplo

"Delam, zaslužim, kupim," je bilo in ostalo Dorotejino vodilo. Od takrat, ko si je za naporno delo na njivah prislužila prve tolarje in je tudi danes, ko je natakarica in dobi kakih šeststo do šeststo petdeset evrov plače. Tako tedaj kot zdaj sama skrbi zase in hkrati še vedno kupuje hrano in najpotrebnejše za dom. Ob pomoči solidarnosti v rodnih Rucmancih pri Sv. Tomažu njeni domači zidajo hišo, vsak evro gre v zidove in pode. Zaposlen je samo oče Emil, mami Veroniki se v prihodnje menda obeta zaposlitev, potem bo malo bolje. Doroteja ima še mlajšo, petnajstletno sestro Jasmino, ki bo šla na jesen na vrtnarsko šolo, in osemletnega bratca Tomaža, na katerega je še posebno navezana. Na njiju nikoli ne pozabi. Tudi na starše ne in na hišo, kjer bo živela, saj si svojega stanovanja, prizna, za zdaj ne bo mogla privoščiti, ko so pa tako draga. Iskreno prizna: "Varčevala sem za avto, a bom ta denar namenila za centralno ogrevanje. Strašansko si želim, da bi se do zime selili na toplo. Kakšen rabljen avto bom poskusila vzeti kasneje na kredit. No ja, še prej moram narediti vozniški izpit." Brez avta preprosto ne gre več. Dela enkrat dopoldne, drugič popoldne, na "šiht" se vozi s kakšnim sorodnikom ali prijateljem iz vasi. Najbolj jo skrbi, kako priti po deseti zvečer varno domov, zato mora nujno nekaj storiti zase.

Nekateri morajo delati

Z delom natakarice je zadovoljna, nima problemov z gosti. Ti pridejo, kaj pojedo in popijejo ter gredo dalje. Da bi jo gnjavili? "Ni nič takega, če pada kakšna groba beseda, jo pa preslišim." Morebitno podcenjevanje? "Ne, nimam tega občutka. Sicer pa, kakršen si do ljudi, takšni so oni do tebe. Nimam slabih izkušenj." Fanta še nima, pravi, da še ni čas za to. Sicer pa pogumno gleda v prihodnost. Na vprašanje, kaj bo počela čez leta, odločno pove: "Rada bi imela gostilno. Morda jo bom najela, morda bom imela svojo, tega še ne vem. Zanesljivo pa ne bi bila vse življenje navadna natakarica."

Doroteja Pravdič je že v otroštvu skusila, da ni enaka vrstnikom iz premožnejših družin in da nekaterih reči, naj si jih še tako želi, preprosto ne more imeti. Malo je bolelo, a ni dovolila, da bi jo pregloboko ranilo. Rekla si je: "Delati je treba!" In je šla "v solato". Pa danes? "Seveda so razlike. Nekaterim pač ni treba delati, še potrudijo se ne, kajti vse zanje storijo starši. Brez muke živijo. Tako pač je, s tem sem se sprijaznila in živim svoje življenje. Imam delo, svoj denar, meni nihče nič ne more."

Dobro se z dobrim vrača

Magdalenka iz Markovec na Goričkem bo septembra dopolnila enaindvajset let. Prvič smo jo obiskali pred petimi leti, drugič leto kasneje, ko smo v njihovo skromno hiško pripeljali nov pralni stroj in hladilnik, tudi ona se je precej spremenila. Prej živahna, dokaj brezskrbna deklica se je močno zresnila, kaj neki jo je tako obrusilo? "Babičina bolezen, njeno počasno hiranje. Tako rada bi ji z dedkom pomagala, a vse zaman, pred kakimi štirimi meseci je umrla, to naju je strašansko potrlo. Pogrešava jo. Sleherni dan, vsak na svoj način." Osemdesetletni Aleksander Šileš zajoče, ne more se sprijazniti s kruto resnico, da njegove drage Helene, s katero sta preživela skoraj petdeset složnih let, ni več. Potem pogleda Magdalenko in prizna: "Nikogar več nimam, razen nje. Kaj bi zdaj sam in brez njene opore?"

Šileševa sta dala dekletcu - ki sta jo še v plenicah zapustila alkoholu vdana biološka starša - dom, varnost in kar je najpomembnejše, iskreno ljubezen. Nikoli nista dovolila, da bi šla z njima v gozd ali delala v polju, češ da je vse to zanjo pretežko. "Doma bodi in se uči, vse drugo bova postorila midva," sta venomer ponavljala in jo razvajala. Potem so prišla leta, bolezen, nemoč. Najprej je obležala Helena, zdaj je bolan in potreben pomoči še Šilešev "tetak". Magdalena pove, da zaradi poškodbe na enem in sive mrene na drugem očesu dedek vedno slabše vidi, ima kilo in hude težave s srcem. Sam ne more več biti, prava sreča, da je z njim njegova deklica. Kako se je v nekaj letih usoda obrnila v drugo smer! Zdaj Magdalenka, ne le v simboličnem pomenu, ampak iz srca rada, vrača tisto, kar je dobivala v otroštvu. Kuha, pere, pospravlja, skrbi za tri koze, kokoši, pse, dela na vrtu, skrbi za dedka. Le njive in travnike sta dala v najem sosedom. Živita od Aleksandrove skromne pokojnine, za nekaj evrov prodata kakšnega kozlička, dekle ima dvesto evrov denarne socialne pomoči. Malo je, skromna sta, pa kar gre.

Odrezani od sveta

Grahova je končala triletno gostinsko šolo v Radencih, a resne službe doslej še ni našla. Pravi: "Zaradi bolezni mojih dveh sem bila zadnja tri leta najbolj potrebna doma. Nekaj sem sicer delala, krajši čas kot snažilka in malo kot natakarica, no ja, bolj so me porabili za čiščenje kuhinje in gostilne, redne zaposlitve pa ni. Tukaj smo čisto odrezani od vsega, brez avta ne moremo več, povsem smo odvisni od drugih. Možnosti so edinole v Murski Soboti in njeni okolici, tukaj je ni."

Tega se dobro zaveda tudi Šilešev dedek, ki se je odločil, da bo Magdalenki pomagal na noge. Kako? "Domačijo z zemljo vred bova prodala in kupila kaj manjšega bližje murskemu središču. O bog, da bi nama ostalo še nekaj denarja za pohištvo in za skromen avto, potem bi bila na konju." Nase ne misli več, kljub temu v solzah prizna, kako težko bo šel od tu, potem pa, da za to ni prevelika nobena žrtev. Pokaže oporoko, s katero je deklici, ki mu je kot hčerka, zapustil vse svoje premoženje.

Otrokom bo prihranjeno

Magdalena Grah je nedavno tega, po hudo grenkem srečanju s pravo mamo, prevzela priimek Šileš po svojih krušnih starših. Z veseljem pove, da ima resnega fanta, peka po poklicu, s katerim načrtuje prihodnost. "Dala sem prošnjo v beltinški dom starostnikov, morda me vzamejo za delo v kuhinji, tega si resnično želim." Bila bi bližje svojemu Janezu, ki ima zdaj do nje kar petinštirideset ovinkastih kilometrov v eno smer, zato se vidita le ob koncu tedna. Pa prihodnost? "Če bosta delo in soliden zaslužek, bo vse bolje, skrbela bom za dedka in si, ko bo pravi čas, ustvarila družino." Naredila bo vse, poudarja, da bodo njeni otroci imeli starše in topel dom, da ne bodo nikoli zavrženi, kot je bila sama. "Obljubim, imeli bodo lepo, prijazno otroštvo."