Nedeljski dnevnik je v svoji 46-letni zgodovini šel čez številne ovire in prepreke, predvsem pa je bilo v njem napisanih na tisoče zgodb. In vsak teden naš časopis prinaša nove.
V vseh teh letih je časopis ohranil svoje bistvo, ki mu ga je zastavil že prvi urednik, pokojni Miran Sattler. Nedeljski, časopis za ljudi.
Prva številka Nedeljskega dnevnika je izšla 7. januarja 1962. Tedanji glavni urednik Miloš Mikeln je naročil Miranu Sattlerju, naj uredniško pripravi časopis, »ki bo nekaj posebnega in ki ga bodo ljudje sprejeli za svojega«.
»Prvo številko ‚plavega’ smo tiskali v nakladi 200.000 izvodov (številko je velikopotezno in preroško določil tedanji glavni urednik Miloš Mikeln), hkrati pa smo organizirali dobro propagandno akcijo in vse izvode razdelili. Naslednjo številko smo natisnili v nakladi 40.000 izvodov,« se je pred leti spominjal pokojni prvi urednik Miran Sattler.
Naklada Nedeljskega je vedno temeljila na naročnikih in deset let kasneje, leta 1972, smo dosegli magično številko 200.000 s 120.000 naročniki, le nekaj manj, kot jih imamo danes, ostalo pa smo prodali v kolportaži. Rekordno naklado smo tiskali v osemdesetih letih, kar 265.000 izvodov.

Legende Nedeljskega

Označiti nekatere avtorje Nedeljskega dnevnika za legende, je morda krivično do drugih, ampak vseeno moramo nekatere posebej omeniti.
Najprej zdaj upokojenega Ladislava Lesarja, ki je bil skupaj s pokojnim fotoreporterjem Marjanom Cigličem eden najbolj prepoznavnih novinarskih parov v zgodovini našega časopisa in slovenske žurnalistike. Ladislav Lesar je začel pisati za Nedeljski dnevnik sredi šestdesetih let.
Z urednikom Francetom Steletom, ki ni bil le urednik, ampak tudi mentor številnim mladim avtorjem v našem časopisu, sta bila skupaj pri vojakih v Križevcih pri Zagrebu. Stele je spoznal njegove pesmi, po prihodu domov pa mu je svetoval, naj kaj napiše. In je začel. Ne poezije, ampak prozo, ki je v njegovih člankih imela v sebi pogosto niti njegovih pesmi. Ladislav Lesar je vedno pisal predvsem o malih ljudeh in za svoje zapise prejel tudi Tomšičevo nagrado. O svojih člankih je nekoč rekel: »Moji članki so kot moje pesmi in marsikdaj sem bil nad njimi navdušen tudi jaz.« V njem je tisto, kar odlikuje novinarje Nedeljskega dnevnika. Želja, da bi s svojimi zapisi spremenili svet in ga naredil boljšega.

Preprosto Tof

O Tonetu Fornezziju - Tofu je verjetno težko povedati kaj novega. Je preprosto mož Nedeljskega, potovanj in športa, eden najbolj znanih Slovencev in predvsem človek, ki mu nikoli ne zmanjka energije. V Nedeljski dnevnik je na povabilo Mirana Sattlerja prišel s svojo rubriko januarja 1971. Tudi po upokojitvi se zanj praktično ni spremenilo nič. Vsak torek – že 37 let, da o drugih aktivnostih niti ne govorimo. Največje akcije Nedeljskega dnevnika »Slovenec leta« zagotovo brez njegovega sodelovanja ne bi bilo več. Poleg tega pa je vedno pripravljen priskočiti kot mentor na pomoč tudi mladim novinarjem.

Slovensko je brati Nedeljca

Med legende Nedeljca lahko uvrstimo tudi odgovornega urednika Zlatka Šetinca, ki je postal odgovorni urednik Nedeljskega leta 1980 in bil to do leta 1991, potem pa glavni in odgovorni urednik časopisne hiše Dnevnik, danes pa je odgovorni urednik Nedeljskega in tednika Hopla.
Kot novi urednik je takrat kljub mladosti sprejel utečeno formulo časopisa, jo dopolnil in osvežil, njegove besede izpred let pa veljajo še danes: »Pri izbiranju in objavljanju tem ni trdnega recepta, ampak je to velikokrat bolj stvar intuicije. To je nekaj podobnega, kot je nekoč rekel neki glasbenik: ‚Ne znam ti povedati, kaj je dobra glasba in kako se naredi, ko pa jo slišim, vem, da je prava.’«

Dore s tretje strani

Poseben lik Nedeljskega dnevnika je tudi Dore Tomažič, ki ga je v uredništvo »pripeljal« Zlatko Šetinc. Pripeljal v prenesenem pomenu, saj ga tudi, kot je bilo že večkrat povedano, piše on sam.
Slikarjeva 1. stran
Akademski slikar Jože Trobec je začel sodelovati z Nedeljskim dnevnikom leta 1983, in sicer na povabilo Toneta Fornezzija - Tofa, da bi likovno urejal njegov Butik. Kmalu je začel oblikovati tudi prvo stran našega časopisa ter ilustrirati Tretjo plat. Jože Trobec je v osemdesetih letih sicer postal znan kot oblikovalec Vučka, maskote sarajevske olimpijade.

Tihi šaljivec

Urednik Mitja Cjuha je prišel v Dnevnikovo hišo na povabilo Vasa Gasarja s tednika Mladina pred dobrimi petindvajsetimi leti.
Od vsega začetka je urejal tedanjo RTV-prilogo in glasbeno stran. Njegova je bila tudi zamisel, da se vse rubrike v Nedeljskem dnevniku, ki so bile prej razmetane vsepovsod, preselijo na tretjino prostora na vsaki strani. Sedaj ureja v Nedeljcu Skrinjo in Promenado in RTV-priloge Pilot, ki je že vrsto let na prvem mestu slovenske branosti.
Poleg tega pa je tudi avtor rubrike Kaže ga Cjuha, satiričnih zbadljivk, za katere se njegovi znanci vedno znova sprašujejo, od kod jih jemlje.

Akcije in rubrike

Nedeljski dnevnik že vrsto let odlikujejo različne akcije. Med njimi je vodilna Iskrica Nedeljskega, v kateri pomagamo s prispevki naših bralcev pomoči potrebnim otrokom, več kot deset let smo izpolnjevali želje našim bralcem v akciji Zlata ribica.
Stalno organiziramo različne akcije, ki popestrijo vsebino časopisa in so namenjene zabavi bralcev.
Nekaj posebnega je vsekakor Podoknica Nedeljskega, s katero ob pomoči Franca Pestotnika - Podokničarja obujamo star običaj in prinašamo dobro voljo ter veselje v vasi in mesta. Seveda ne smemo pozabiti tudi rubrike Odmevi, ki jo praktično ustvarjajo tudi naši bralci.
Nedeljski dnevnik ima rubrike že vse od prve številke leta 1962, mnoge so aktualne tudi danes. Hopla, oprostite s svojim nagajivim zbadanjem dela družbo na isti strani rubriki Doreta Tomažiča Tretja plat. Črno karto vsak teden pripravi Dnevnikova novinarka Mojca Furlan - Rus, za avtobus zvestobe skrbijo v Dnevnikovi prodajni službi. Novost (oziroma bolj ponovitev oblike nekdaj uspele rubrike) zadnjega leta je Vroči telefon, kjer bralcem pomagamo reševati različne zaplete iz vsakdanjika in nanje iščemo odgovore. V rubriki Odmevi dobijo besedo bralci, vsak teden pa med Med vrsticami komentira politično dogajanje Nikola Damjanić. Paragrafi so ena starejših rubrik, pričajo pa o tem, koliko težav in seveda vprašanj za odvetnike ter pravno stroko imajo naši bralci. Enako velja za rubriko Kmetijski nasveti.
Po svoje bi lahko pod streho rubrike spravili celo Tofov Butik, Pisma brez sramu pa pogosto povzročijo zardevanje naših bralcev in bralk. Ampak tudi to je življenje. Aleksandra Lucuja in njegov Šepet, s katerim je lani prišel iz Nedela v Nedeljski dnevnik, ni treba posebej predstavljati, vseeno pa naj zapišemo, da sta z Alenko Žavbi zelo popestrila naš tednik.
Na koncu moramo omeniti še rubriko Domača zdravila in eno najbolj priljubljenih rubrik v Nedeljskem dnevniku Kljub šaljivcev. Le-te vsak teden s svojo zgodbo začini še satirik Evgen Jurič. Šale naših bralcev objavljamo v Nedeljskem dnevniku že vse od sredine šestdesetih let, naj pa omenimo še eno zgodbo namesto šale. Neka babica je svojima vnukoma vedno znova pripovedovala odlične šale. Fanta sta se čudila, od kod in izza katerih ušes jemlje babica toliko šal. No, ko sta začela obiskovati šolo, sta kmalu ugotovila, da jima pripoveduje šale iz Nedeljca.

Formula Nedeljskega

Stalno ponavljajoče se vprašanje je, kakšna je formula uspešnosti nekega časopisa. Sredi sedemdesetih let so na levi strani Ljubljanice, kot nam je pripovedoval nekdanji odgovorni urednik Marjan Remic, pripravljali kopijo Nedeljskega in tako skušali prevzeti bralce, a se je njihova namera kmalu izjalovila. »Moja teorija je, da je Nedeljski uspel zaradi uspelih kombinacij pravih ljudje na pravem mestu in v pravem trenutku. Potem je sam odziv bralcev reproduciral uspešnost in s tem povezal tudi usmeritev časopisa. Eno brez drugega se ne da ponoviti. Nedeljskega brez bralcev in vseh ustvarjalcev in samo z urednikom ni, dobro ujemanje vseh in pisanje s pravo mero občutka in brez hudobije pa je preprosta formula za uspeh,« je povedal namestnik odgovornega urednika Vaso Gasar.