Mojca Drčar Murko

Obnovljena zgodovina trpljenja Karla Serinija in njegove družine je ena od mnogih, ki dovolijo od blizu pogledati v zgodovino izdajstva naroda med drugo svetovno vojno. V Logatcu pred vojno zelo spoštovani slovenski domoljub iz razmeroma premožne družine Serini je iz moralnih vzgibov sodeloval z odporniškim gibanjem. Domači logaški domobranci so ga ovadili okupatorjem in leta 1942 so ga Italijani aretirali ter internirali v Gonarsu. Slovenski okupatorjevi sodelavci so sodelovanja s partizani ovadili tudi njegovega le 14-letnega sina Alojza - Žiža, ki so ga Nemci odpeljali v taborišče na Češkem, Karlovo ženo Milko pa zaprli v klet neke hiše v Logatcu. Sinu Žižu se je posrečilo pobegniti iz taborišča in je peš prehodil vso pot z južnega Češkega do doma. Novico, da je bil oče ubit med vračanjem iz taborišča Litomer¡ice, kar je pozneje potrdilo uradno sporočilo Rdečega križa, je prvi prinesel v Logatec domačin, ki je bil na vlaku skupaj s Karlom Serinijem in je preživel. Najstarejši sin Artur je bil partizan.

Posledice kolaboracije

Zgodovina družine Serini ponazori razsežnosti trpljenja, ki ga je žrtvam povzročila domača kolaboracija z okupatorji. Zločine proti slovenskim domoljubom, ki so jih načrtovali okupatorji, so podvojili tisti, katerih sodobni opravičevalci zdaj trdijo, da so kolaborirali zgolj iz "ideoloških" razlogov oziroma celo zato, ker so "bili zavedni Slovenci".

Ta z dejstvi sprta trditev je postala zgodovinsko opravičilo oziroma izmikanje vprašanju, zakaj se voditelji slovenskega protikomunizma niso borili proti fašizmu in nacizmu s svojimi samostojnimi oddelki, kakor so to storili kristjani in demokrati drugod po Evropi, če z Osvobodilno fronto niso mogli sodelovati. S tezo, da "ni šlo drugače", kot da so kolaborirali z okupatorji, je zelo prepričljivo obračunal Franc Jeza, ki je bil udeleženec osvobodilnega gibanja, a je po koncu druge svetovne vojne iz protesta proti nedemokratičnemu početju nove jugoslovanske oblasti odšel v Trst. Tam kljub razočaranju nad razvojem v Sloveniji ni spremenil svojega pogleda na zgodovinska dogajanja, katerih priča je bil.

Pričevanja iz prve roke

Zahvaljujoč tankočutnemu pisatelju Borisu Pahorju smo lahko leta 2001 (v reviji Apokalipsa) prebrali esej Franca Jeze z naslovom Stvarnost in svoboda, ki je nastal v Trstu leta 1952 in ga Pahor šteje za "morebiti najbolj trezno kulturno-politično študijo o slovenskem dogajanju v kritičnih letih preteklega stoletja". Zakaj? "To drži zato, ker je sam osebno doživel, kar obravnava. Ker je politično razgledan in je bil zato za osvobodilno gibanje, hkrati pa nekomunist. Ker so ga protikomunisti poslali v Dachau - pa še zato, ker je iz protesta proti komunistični diktaturi zbežal iz domovine in se do prezgodnje smrti zavzemal, kljub revnemu življenju, za demokracijo in za svobodno Slovenijo," piše Pahor.

Tudi Jezo so, podobno kot Borisa Pahorja, v Trstu aretirali in predali Nemcem domobranci, ki pa so morali priti opravit zločinsko raboto iz Ljubljane, saj na Tržaškem zaradi protifašističnega ozračja med Slovenci domobranstva ni bilo mogoče vzpostaviti.

V Jezovem opisu motivov izdaje naroda (kot kombinacije različnih motivov) beremo na splošno o tem, kar je v konkretnem razbilo družino Serini iz Logatca: "Skupku elementov je že od vsega začetka vsilila svojo voljo in ga usmerjala po svojih lastnih ambicioznih namenih skupina političnih demagogov, ki so morali ždeti v času najpomembnejših strankarskih političnih osebnosti, kot so bile dr. Korošec, Kulovec, Krek in drugi, v ozadju, pa jim je njihova smrt ali odsotnost napravila prostor in dala priložnost, da so lahko neovirano sprostili svojo nesposobnost in demagoške težnje. Tem malenkostnim in nesposobnim politikantom se je pridružilo veliko zločinskih tipov, ki so poslali v svojem fanatizmu na tisoče slovenskih ljudi v nacistična koncentracijska taborišča. Med njimi take ljudi, kot so bili Jakob Šolar, dr. Andrej Gosar, Lino Legiša in drugi znani slovenski kulturni delavci, samo zaradi njihove protiokupatorske usmerjenosti, ki je noben pameten človek ne bi mogel zamenjati za komunizem. O teh svojih "transportih" v Dachau so govorili kakor kak živinski trgovec, ki opravlja živinske transporte v klavnico. Ti zločinci so sadistično mučili zapornike po zaporih - med njimi mlada dekleta - zavratno ubijali, se pričkali za plen ter vtisnili sramoten pečat vsemu tistemu, v katerega imenu so nastopali, obenem pa v njem predstavljali kali gnilobe in pogube."

Ko človeško življenje ni nič vredno

Je bilo smiselno, da so 63 let po smrti potomci iskali resnico o življenju in smrti Karla Serinija? So vnuki in pravnuki, ki si ves nesmisel vojne stežka zamislijo, lahko razumeli krivico, ki se mu je zgodila? Ali ni iskanje vnovič odprlo s težavo zaceljene rane in obudilo žalost?

Žalost je v resnici privrela na dan, solze se niso in niso hotele ustaviti. Zajela je tudi otroke, vnuke in pravnuke, a sčasoma se je pomešala z občutkom spokojnosti, ki je prežela vso družino. Ko je vnukinja prižgala svečo na daljnem grobu z mislijo na čas, ko človeško življenje ni bilo čisto nič vredno, se je družina v mislih in čustvih po 63 letih navsezadnje le lahko poslovila od očeta, deda in pradeda.

Konec