Kako se je začela pisati zgodba Nevidnega orkestra?
Zelo sem si želela narediti nekaj res lepega in predvsem glasbeno iskrenega. Feriju Lainščku sem dejala, daj, napiši mi en jazz komad, z jazz formo, kjer bodo vsi ti inštrumenti, da jih predstavim, ker jih tako močno slišim v sebi, da ni res! Piši mi o kitari, o kontrabasu, o klavirju, bobnih, saksofonu, trobenti, pozavni, povejmo kaj o inštrumentih, ki so tako pomembni… In je prišel Nevidni orkester za Mio.
Torej s Ferijem Lainščkom nadaljujeta, kjer sta končala, pri Pobarvanki…
Ferija poznam od njegovega prvega romana Peronarji. Imava zelo globoko, dolgoletno vez.
Zdi se, da vam je posebno blizu uglasbena poezija, uglasbili ste tudi Svetlano Makarovič...
Imam pač v sebi to, da imam rada lepe stvari, in tako sem zasledovala poezijo, ne le Ferija, temveč tudi druge slovenske pesnike in pisatelje. Zdi se mi prav, da besedila piše nekdo, ki to nosi v sebi, kot jaz nosim petje. V Sloveniji je veliko strašno dobrih umetnikov in če je nekdo poklican za to, da mora pisati, in zna povedati reči s tako magijo, zakaj ne bi tega izkoristili.
In kdo so inštrumenti Nevidnega orkestra?
Primož Grašič, Tadej Tomšič, David Jarh in Emil Spruk so vsi priznani solisti in člani Big Banda RTV Slovenija in igrajo tako lepo, da jemlje dih. Tadej Tomšič, tenorsaksofonist, klarinetist, aranžer, skladatelj, fant s stoprocentnim posluhom, včasih pa tudi dirigent Big Banda, je zaklad te zgoščenke; prav tako trobentač, moj najljubši, David Jarh. Primož Grašič je tako dober, da boli; kako igra! Emil Spruk ima tak ton kot nihče na tem svetu. Da o vseh drugih ne govorim...
Vsa besedila je uglasbil in tudi večinoma aranžiral Steve Klink, kako se je pisala glasba?
Najprej smo vse pesmi prevedli Steveju, kar ni bilo preprosto, ker se nekaterih besed ne da prevesti. Potem je začel pisati glasbo, jaz pa sem ga sekirala (smeh)… Prijeten občutek je, če lahko poveš "to pa ne gre skupaj z mano, pa ne zameri", ker je to tvoj mož. Najbolj intenzivno so se reči dogajale zadnje leto. Rekla sem si, da tokrat ne bom šla v studio in posnela projekta v dveh, treh dneh in da si bom zares vzela čas za počasno ustvarjanje. Prve posnetke smo naredili v Kölnu, s Stevejevim triom, v Sloveniji smo vse skupaj počasi dograjevali z drugimi glasbili. Potem pa se je začelo počasno, razmišljajoče, travmatično obdobje (smeh), ko sem prišla iz studia domov, pa mi kaj ni bilo všeč…
V Nemčiji ste živeli pet let, kako je bilo?
Nemčija je velika dežela, kjer sem imela več prostora za nastope. Od Kölna je pet ur do Pariza, dve uri do Amsterdama. Z glasbeniki in ljudmi na koncertih je bilo prelepo, glasbeniki so pač glasbeniki, sorodne duše, ki se vedno najdejo. Sva pa živela v četrti, kjer so bili sami dobro situirani ljudje, nekoč mi je na primer prišel pozvonit sosed, naj ne puščam čevljev pred vrati, nisem smela obešati perila na balkonu. Rekla sem si, da ne bom čakala dvajset let, da me bo sosed, ki se mu zmeraj z veseljem nasmehnem, morda enkrat z nasmehom pozdravil nazaj ali celo povabil na kavo. Potem sem hodila po prstih, komajda sem še upala iz stanovanja. Klicala sem prijatelje v Slovenijo, da sem se spet napolnila s toplino, in Feri mi je dejal, da si želijo mojih živih barv (smeh). Ne vem, če bom kdaj razumela, zakaj se ljudje tako zelo bojijo drugačnosti, mene je drugačnost vedno privlačila.
Kot v spremni besedi k ploščku piše Milan Dekleva, glasba kljub besedilom s trpkimi vzdušji pušča svetel vtis… Ker je tako notranje skladna, ker v njej ničesar ne manjka in ni ničesar preveč. Kako ustvarjate ta vtis?
Zelo dobro vem, kaj mi ne ustreza in kaj mi ni všeč, kaj ni iskreno in kaj je prisiljeno, na hitro napisano, kar ne gre k meni, kar me povozi in pohodi. Tu imam veliko srečo, ker Steve poleg tega, da je izjemen pianist in skladatelj, zelo lepo ravna s pevkami in z glasom, glas mu je sveta stvar, lepo ga poudari, ne hodi po njem in ga ne prevleče po nepotrebnem z drugimi inštrumenti. Glas ima svoj prostor, inštrumenti pa svojega, vsi pa se dopolnjujemo.
Kot pravi Dekleva, ste dozoreli, z otroško zvedavostjo izpričujete modrost zrele ženske…
Dobra pevka je kot dobro vino, starejše kot je, bolj žlahtno diši... Z leti sem pridobila kilometrino, tujina mi je dodala določeno samozavest, ki je prej še ni bilo, občutljiva in ranljiva pa sem še bolj. In to se sliši na tem ploščku.