»Urološka obolenja v otroški dobi ločimo na prirojena in pridobljena. Slednja se ne razlikujejo bistveno od uroloških obolenj v odrasli dobi, le da se zaradi specifičnih razmer kažejo nekoliko drugače,« je povedal Bratuš. V otroški dobi je problematična predvsem diagnostika, saj so anamnestični podatki pogosto nezanesljivi. Občasno je treba diagnostični postopek opraviti tudi v narkozi, saj je otrokom težko razložiti, da je treba potrpeti, da se opravi diagnoza.

Prirojene težave se večinoma lahko odpravijo
O pogostosti vseh uroloških težav po rojstvu ni podatkov. »Imamo le podatke za posamezna stanja oziroma bolezni,« še pravi Bratuš. V otroški dobi so tako najpogostejša vnetja sečil, ki imajo pogosto vzrok v kakšni prirojeni nepravilnosti, pojavljajo pa se predvsem pri dečkih. Vnetja so pogostejša pri deklicah, ne pri dečkih, je pa ob pojavu vnetja pri dečkih večja verjetnost, da gre za kakšno prirojeno nepravilnost. Druga pogosta težava, ki jo imajo ravno tako dečki, so tako imenovane hipospadije. Gre za nepravilno razviti spodnji del sečnice, ko odprtina za uriniranje ni na vrhu glavice uda, ampak na spodnji strani. »Podatki o pogostosti te bolezni se razlikujejo. V ZDA na primer ocenjujejo, da imajo to težavo štirje na tisoč otrok,« je povedal Bratuš.

Med pogostejšimi težavami so še fimoze, kar pomeni, da ima otrok prirojeno preozko kožico, ki se je ne da potegniti prek glavice. Običajno je dovolj, če kožico rešimo od zarastlin, ki so ob rojstvu običajne. Le pri okoli odstotku teh težav gre za prave fimoze in pri njih je potreben operativni poseg, da se težave rešijo.

Dejan Bratuš omenja tudi tako imenovani vezikoureteralni refluks, ki pomeni zatekanje urina iz mehurja nazaj proti ledvicam. Ta težava se pogosteje pojavlja pri deklicah. Lahko je le prehodne narave in se pojavi ob vnetjih. »Te težave opažamo pri okoli desetih odstotkih otrok,« je še dodal Bratuš.

Med urološke težave štejemo tudi nočno močenje postelje (enureza), prirojene obstrukcije ledvic in spodnjih sečil, nespuščene testise in nevrološke težave. Med slednje sodijo predvsem težave z odvajanjem urina, kar je najpogosteje povezano z nepravilno zraslimi hrbteničnimi vretenci.

Na srečo pa je večino teh bolezni mogoče pozdraviti. »Načelno gre za uspešno zdravljenje,« je povedal zdravnik. Nekatere težave lahko namreč izginejo same, na primer enureza in refluks. Nekatere nepravilnosti zdravijo rutinsko in brez posledic, potreben pa je kirurški poseg. Tako zdravijo na primer nespuščene testise, obstrukcije in hipospadije. Nekatere nepravilnosti pa kljub zdravljenju puščajo trajne posledice. »Večinoma gre za nevrološke težave, lahko pa puščajo trajne posledice tudi druge nepravilnosti, če je zdravljenje neuspešno ali prepozno in če je že nastala nepopravljiva škoda,« je na pravočasno ukrepanje še opozoril Bratuš.

Obstajajo pa seveda tudi veliko hujše, na srečo redkejše prirojene nepravilnosti. Med hude nepravilnosti gotovo sodi odsotnost obeh ledvic, kar seveda povzroči smrt takoj po rojstvu. Ta nepravilnost se pojavi pri približno 3,5 otroka na 100.000 rojstev.

Pridobljene nepravilnosti so podobne tistim v odrasli dobi
Poleg prirojenih bolezni pa imajo otroci lahko težave tudi s pridobljenimi boleznimi. Najpogostejše pridobljene bolezni so različna vnetja. »Velikokrat pri diagnostiki ugotovimo, da gre za kakšno izmed do takrat neprepoznanih nepravilnosti, najpogosteje sta to refluks ali pa motnje v odtekanju urina,« je mogoče težave opisal Bratuš. Tudi kamni v sečilih v otroški dobi niso ravno redki, pogosti so tudi nekateri tumorji.

Maligna obolenja urološkega trakta in spolnih organov so v otroštvu redkejša kot pri odraslih. »Kljub temu pa ostaja nekaj malignomov, ki se tudi v otroški dobi pojavljajo sorazmerno pogosto. Nekaj pa je tudi takšnih, ki se pojavljajo samo v otroštvu,« pravi Bratuš. Med malignomi je treba omeniti tumorje testisa. Ti so značilni predvsem pri mladostnikih. Druga vrsta malignoma, ki se pojavlja večinoma pri otrocih, pa je tako imenovani nevroblastom. Gre za tumor iz celic nevtralnega grebena. Pogostejša sta še Wilmsov tumor, kar pomeni tumor ledvic, in tumor mišičnih vlaken; ta se običajno pojavi na sečilih (rabdomiosarkom).

Poglejmo nekaj pojavov nekoliko podrobneje. Nevroblastom se med drugim lahko razvije iz celic nevralnega grebena, ki tvorijo sredico nadledvičnih žlez. Gre za najpogostejši malignom otroške dobe in predstavlja od osem do deset odstotkov malignomov otroške dobe. Je najpogostejši tumor pri majhnih otrocih; kar polovica primerov se pojavi v starosti do dveh let, kar 75 odstotkov pa v starosti do štirih let. Klinični znaki za to bolezen so zelo različni. Večina otrok čuti bolečino v trebuhu, kar 70 odstotkov bolnikov ima ob diagnozi že prisotne metastaze. Uspešnost zdravljenja je večinoma odvisna od stadija, zato je razvrstitev v stadij bolezni pomemben del zdravljenja. Poleg stadija so pomembni še starost bolnika, lokacija tumorja in genetski dejavniki. Zdravljenje poteka kirurško, s kemoterapijo in z obsevanjem. »Kirurško zdravljenje omogoči diagnozo, razvrstitev v stadij, odstranitev tumorja, če je lokaliziran, in priskrbi tkivo za biološke raziskave. Kemoterapijo in radioterapijo pa dodamo zaradi izboljšanja kontrole bolezni, žal pa je uspešnost takšnega zdravljenja v stadijih, ko ni mogoča popolna kirurška odstranitev tumorja, sorazmerno slaba,« je še dodal strokovnjak.

Rabdomiosarkom (RMS) je najpogostejši sarkom mehkih tkiv pri otrocih. Do 20 odstotkov vseh primerov se pojavi na genitourinarnem traktu, najpogosteje na prostati, sečnem mehurju in na tkivu ob testisih. Zdravljenje poteka s kirurško odstranitvijo. Pri otrocih pa se pojavlja še tako imenovani Wilmsov tumor, in sicer pri okoli sedmih do desetih primerih na milijon otrok pod 15. letom starosti. Tudi v tem primeru je zdravljenje običajno kirurško.

Zdravila so običajna
Na splošno za zdravljenje uroloških bolezni pri otrocih uporabljajo enaka zdravila kot pri odraslih, le da se odmerke prilagodijo starosti. »Za nekatera zdravila pa ni dovolj podatkov o varnosti uporabe v otroški dobi, zato se jih izogibamo. Mednje sodijo nekateri antibiotiki, na primer kinoloni,« še pravi stroka.

Zdravniki pa še ugotavljajo, da so starši slabo ozaveščeni, kar se tiče tovrstnih bolezni. »Pa ne le o boleznih, opažamo tudi pomanjkljivo poznavanje normalnega stanja sečil in zunanjih genitalij, in sicer predvsem pri dečkih,« je opozoril Bratuš.