Vendar pa je to storil ob nedavnem obisku ameriškega predsednika Georgea W. Busha v Ukrajini. Objavil je krajši tekst v ruskem časopisu Izvjestija, v katerem je Busha obtožil, da je "nasedel neresnični bajki iz ukrajinske zgodovine". Velikega pisca je motilo, da je Bush položil venec na spomenik žrtvam tako imenovane ukrajinske lakote, velike nacionalne katastrofe, ki se je zgodila v Ukrajini v letih 1932 in 1933, ko je mnogo ljudi umrlo zaradi lakote. V Ukrajini to tragično dogajanje imenujejo holodomor in ukrajinski zgodovinarji trdijo, da je okoli tri milijone ukrajinskih kmetov umrlo od lakote zaradi zločinske politike tedanjih sovjetskih oblasti, ki so kmete silile v zadruge in s tem uničile tradicionalni način kmetijstva na vasi ter jemale kmetom, kar so sami pridelali, tako da je prišlo do velikega pomanjkanja hrane, do množične lakote in umiranja.
Zahod ne pozna ruske zgodovine
Med svojim kratkim bivanjem v Ukrajini je Bush skupaj z ukrajinskim predsednikom Viktorjem Juščenkom položil venec na spomenik žrtvam te velike lakote, kar pa ni dalo miru Solženicinu, ki je čutil potrebo, da se na to odzove. Ne da bi Busha omenil po imenu, je dejal, da se tedanja lakota napačno prikazuje kot namerno storjeni genocid sovjetskih oblasti nad Ukrajinci, pri tem pa se pozablja, da je tedaj tudi v drugih delih Sovjetske zveze umrlo na milijone ljudi. Solženicin je v tem besedilu hotel povedati predvsem to, da so trditve, da je šlo za genocid Rusov nad Ukrajinci, napačne. Opozoril je, da so bili številni tedanji partijski funkcionarji, ki so sprejeli grozljive ukrepe "proti kulakom", dejansko Ukrajinci. V Izvjestiji je zapisal: "Na Zahodu se nikoli niso seznanili z našo zgodovino, zato se jim lahko podtika takšne bajke."
Članek v Izvjestiji je izzval veliko pozornost iz več razlogov. Že samo dejstvo, da se je oglasil veliki pisec, si je zaslužilo vso pozornost, saj je v zadnjem času večinoma tiho. Njegovo posredovanje pa je glede na to, kar je v življenju delal in pretrpel, precej nenavadno. Solženicin je prvi ruski književnik, ki je kljub represivni sovjetski oblasti pisal vrhunska literarna dela o strahotah sovjetskega stalinističnega režima, o sistemu taborišč-gulagov, v katerih je bilo več milijonov zaprtih in so živeli v obupnih razmerah, mnoge so ubili, večino pa je suženjsko delo izčrpalo do smrti.
S svojim prvim kratkim romanom Dan v življenju Ivana Denisovića je z lotevanjem te teme napravil pravo senzacijo. Pozneje je napisal še vrsto knjig s podobno problematiko ter tako sovjetskemu bralcu in tudi svetovni javnosti razkrival grozljivo stalinistično realnost. Vse to je pisal predvsem na podlagi lastnega izkustva, saj je tudi sam vrsto let preživel v gulagu. Po Stalinovi smrti pa so ga zaradi njegovih knjig zaprli. Leta 1974 so ga sovjetske oblasti izgnale in dvajset let je živel na Zahodu, pretežno v ZDA, vendar je bil zelo kritičen do zahodnjaškega načina življenja in zahodne politike. Leta 1994 se je srečen vrnil v domovino in želel, da se Rusija vrne k svojim duhovnim koreninam, ki naj bi bile še žive v 19. stoletju.
Naklonjen Putinu
V javnih nastopih je kazal veliko ljubezen do ruske preteklosti in ruskega duha - imeli so ga za tradicionalista in nacionalista. Pozdravil je politiko predsednika Putina, ker da krepi Rusijo. Hvalil je Putina, čeprav je nekoč delal za tajno službo KGB, ki je tudi njemu samemu povzročila toliko zla. Glede na to, kar je doživel pod sovjetskim režimom, je nenavadno, da je, ko gre za interpretacijo dogodkov v Ukrajini pred več kot 75 leti, na neki način vzel v bran tedanje stalinistične oblasti. Novinarji so od Solženicina poskušali dobiti dodatna pojasnila, toda povedali so jim, da je pisec bolehen in zaposlen s svojimi zbranimi deli ter da se z njimi ne bo pogovarjal. Z novinarji pa se je pogovarjala njegova žena Natalija, ki je v intervjuju za londonski tednik The Observer spomnila na strahote, ki jih je Ukrajina doživela med drugo svetovno vojno, in dodala: "Moj soprog je čustveno zelo navezan na ukrajinski narod, saj je po materini strani ukrajinskega rodu. Bush je bil v Kijevu le nekaj ur in ni šel do spomenika žrtev fašizma, temveč le do spomenika žrtev lakote. Ne vemo, ali je šel samo tja zato, ker je ciničen, ali zato, ker slabo pozna zgodovino."
Po objavi članka v Izvjestiji se je oglasil britanski pisatelj Donald Michael Thomas, ki je napisal Solženicinovo biografijo: "Zahodni sekularizem sovraži skoraj toliko, kot je sovražil komunizem. Menim, da je naklonjen Putinu, ker je Rusijo zoperstavil Zahodu, ko sta si Nato in Evropska unija prizadevala razširiti zahodno carstvo."