Slavoj Žižek, eden najbolj odmevnih mislecev in najpogosteje citiranih avtorjev našega časa, je podal izjemno jasne in slikovite odgovore na zastavljena mu vprašanja. Med dogodki v Sloveniji se je dotaknil afere diplomatska pošta; dejal je, da bi morali tistemu, ki je korespondenco, ki jo je objavil Dnevnik, dal novinarjem, podeliti naslov Slovenec leta:

Predstavil je svoje argumente za nastanek Kosova in povedal, zakaj bi bila zanj sprejemljiva tudi zamenjava srbskega in albanskega prebivalstva na spornih območjih.

Glede drugega aktualnega mednarodnega vprašanja, Tibeta, je dejal, da na pol drži s Kitajci. Tibet niti pred letom 1949 ni bil resnično samostojen in ni bil oaza miru in sožitja, kot ga pogosto idealiziramo na Zahodu, ampak so ga pretresale državljanske vojne, vladal pa je tako oster fevdalizem, kot ga v Evropi ni bilo niti v srednjem veku, je opozoril. Tibetanci sami priznavajo, da jim ni šlo še nikoli tako dobro kot zdaj.

Na Milharčičevo vprašanje, zakaj potem požigajo policijske postaje, pa je odgovoril z zanimivo tezo: da se revolucije vedno zgodijo šele, ko začne ljudem iti malo bolje:

Pogovarjala sta se tudi o napredku. Ervin Hladnik se je spominjal, kako je kot mladenič živel v najnaprednejši državi na svetu, čeprav je po plošče, knjige in kavbojke hodil čez mejo. Zanimalo ga je ali ni danes ideja napredka zamrla. Žižek je odgovoril, da je ravno nasprotno, da je napredka več kot kdaj prej. Opozoril pa je, da ima lahko tudi negativne strani in povedal grozljivo zgodbo o dveh afriških državah po osvoboditvi izpod kolonialne oblasti – izkoriščanju, posiljevanju, otrocih vojakih, ki so pravi stroji za ubijanje in o različni vrednosti človeškega življenja v različnih delih sveta.

Pripovedoval pa je tudi o tem, kako je bil prav znova zaostreni režim v Jugoslaviji v 70-tih letih zaslužen za to, da je sam postal ena najbolj prepoznavnih in najpogosteje omenjanih slovenskih blagovnih znamk.