Gledalci pa željni tovrstnih teve formatov. Vse skupaj je spominjalo na čase, ko je v našo deželo pljusknil val fast foodov. V začetku z raznimi surogati burgerjev, potem z originalom. Tako kot so kioski s hitro prehrano preplavili naše ulice, tako so se začele informativne oddaje množiti kot zajci na farmah. Podobnost je več kot samo simbolna. Vsaka informativna oddaja je v bistvu namreč ena dobra doza fast fooda. Na hitrico jo konzumiramo in še hitreje pozabimo. Naslednji dan se spomnimo še kakšnega prispevka, izjave ali posnetka, čez teden dni pa vse izpuhti. Ostane le okus. Spomin na slabo prebavljeno ali pokvarjeno.

So pa novice, ki ostanejo. Ponavadi obskurne in nepomembne. Ta teden bo ostal prispevek o tem, kako se je Maribor zgroženo zbudil popisan z grafiti. Slika je govorila več kot besede. Po zidovih in izložbah ovekovečeni ženski in moški spolni organi. Ljudje na ulici pa zgroženi in vsi govorijo o packarijah. Celo župan Franc Kangler je moral povzdigniti glas. Odločno je povedal v kamero, da je to razlog več, da se ulice in občane še bolj nadzoruje z videokamerami. Skratka, Maribor se bo počasi spremenil v veliko mesto Big Brotherja.

Tisto, kar se dogaja zdaj kot fikcija v drugi sezoni na Kanalu A, bo Maribor doživljal kot realnost. Ampak, Big Brother je za vseh dvanajst udeležencev v hiši edina prava realnost. Bolj ali manj neposrečeno izbrani modeli se štiriindvajset ur na dan trudijo dajati vtis, da je vse skupaj normalno. Da je absolutno najbolj kul, če se flosajo tam po sedežnih garniturah in posteljah, se prekladajo z enega stola na drugega in vmes besedno plavajo na površini enozložnih misli. Vmes pade še kakšen dialog v stilu, zakaj je ona takšna, on pa ne, zakaj oni nekaj dela, drugi pa ne, in potem jadrno pod rjuhe z enim samim namenom: morda pa se bo kaj zgodilo. Torej, oni so tam zato, da se mi vsi zunaj preko ekranov ali računalniških monitorjev naslajamo.

Za nas dela petindvajset kamer, vsa televizijska mašinerija in tisti ubogi igralci, ki se morajo vživljati v vloge gospodarjev in podložnikov, so za nas nekaj povsem samoumevnega. Bili bi šokirani, če bi se akterji tega živalskega vrta en dan odločili, da bodo tiho. Da nas bojkotirajo in si čez obraze poveznejo škrniclje. Ali pa, da začnejo zavračati hrano. Seveda bi mi na drugi strani ta bojkot razumeli kot del igre. Del scenarija, ki ga pišejo producenti oddaje. Po drugi strani pa je to nemogoče. Enostavno zato, ker se še tako prijazne lisice v teh kletkah borijo za en sam cilj: zmagati za vsako ceno.

Ta cena pa ni nizka. Si predstavljate, da bodo finalisti oddaje dvaindevetdeset dni odrezani od vsega, brez česar mi znorimo že po enem dnevu. Nobenega surfanja po internetu, nobenih računalnikov, nobenih časopisov, nobenih radijskih postaj, nobenih telefonov, nobenih sms in nobene televizijske oddaje. Zmagovalec bo prišel iz hiše bolj uničen, kot so prišli astronavti, ko so se vrnili z Lune.

Okej, lahko živim brez interneta, pa tudi brez časopisov, pa tudi od telefonov bi si rad kdaj oddahnil, ampak brez televizije se mi sesuje svet. Zmagovalec bo čisti invalid, ki vsak teden zamuja genialne televizijske fragmente. Tako je že zamudil izjavo izpadle Tamare, da kreatorji zanalašč kažejo le slabe stvari v hiši Big Brotherja. Prav tako ne bo nikoli slišal in videl Nine Osenar, kako na začetku zavpije "dober večer, Slovenija" in nam zaupa, da se bo pogovarjala z našimi prekrasnimi komentatorji.

Vsem bo lahko neskončno žal, da prejšnji petek niso videli Jasne Kuljaj in Boštjana Romiha v oddaji Na zdravje. Žal zaradi duhovitega začetka, ko se na Boštjanovo vprašanje, kaj je Jasna prinesla za spomin iz tujine, ona le skrivnostno nasmehne in pogladi po trebuščku. Boštjan skoči na prvo žogo in se razveseli, ker se je le prijelo in je njegova sovoditeljica noseča. Jok, Jasna se je v tujini le dobro najedla. Ha, ha, ha, ha... Briljantnost sledi nekaj minut kasneje. Jasna se pritožuje čez svojega brata, ker ji iz tujine nosi same neumnosti. Iz Egipta piramido, iz Pariza Eifflov stolp in iz Grčije rimsko Akropolo. Tišina. Brez komentarja. Izjava, ki prekaša vse Tinine poizkuse, da bi v prvi epizodi Big Brotherja le uspela izgovoriti ime glavnega mesta Finske.

Imajo pa za zdaj vsi informacijsko zaprti tekmovalci vsaj eno prednost. Ni jim treba gledati vremenskih napovedi. Zdaj, ko v 24 urah že skoraj pol oddaje zaseda razpotegnjena virtualna digitalna zgodba na temo, kaj vse nam lahko ušpiči eno posrano vreme, imam občutek, kot da je vreme tu zato, da nadomesti črno kroniko. Fast food, po katerem ni lahko zaspati. Obleži v želodcu...