Sredi svoje prav zanimivo zastavljene teme in z zanj značilno erudicijo garniranega simpatičnega pristopa je spregovorilo iz njega nekaj, kar ni moglo biti on sam. Vrivek, ki je bil tudi stilistična nesreča, saj je bil zunaj vsakega razumu še dostopnega konteksta, je neimenovanim domnevno katoliškim kolegom očital poskus rekatolizacije Slovenije in jim odrekal pravico do nastopa v okviru srečanja penovcev s takimi mislimi.

Edini, ki bi strukturno mogel biti tarča tega nepričakovanega suspenza, bi lahko bil katoliški duhovnik dr. Edvard Kovač. Pregledal sem njegov prispevek in sem v njem, zgrožen, zares našel same katoliške skrajneže. Naj jih naštejem po vrsti: France Prešeren, Hieronim, Viktorin, Drago Jančar, Primož Trubar, Jurij Dalmatin, Sigismund Zois, Paul Ricoeur in Emmanuel Lévinas. V Kovačevem humanistično sestavljenem referatu ni niti enega katoliškega in prav tako ne krščanskega stavka. Kdo bi torej mogel biti pravi naslovnik tega napada na samo bistvo mednarodne pisateljske organizacije, ki je bila ustanovljena predvsem zato, da bi preprečevala, da bi pisateljem kakršnega koli prepričanja, veroizpovedi ali politične pripadnosti kdor koli natikal nagobčnik. S tem poslanstvom ta organizacija stoji in pade – ima smisel svojega obstoja ali pa ga izgubi. Koga je naš spoštovani kolega mogel imeti v mislih?

Hvaležen sem prijatelju in »dragemu katoliškemu sovražniku« Ediju, da me je opozoril, čemu je ta penovski puč veljal. Veljal je mojim navedkom iz Biblije in moji omembi Jezusovega imena. To dvoje pa je tudi za najbolj tolerantnega humanista in svobodomisleca preveč. Tu se neha tudi svoboda izražanja, celo v organizaciji, ki si je to zapisala na zastavo, v mednarodnem pisateljskem združenju klubov PEN! Stvar je morala našega humanističnega in svobodomiselnega kolega tako razdražiti, da me je zamenjal za katoličana, moje navedke iz Biblije pa je imel za poskus rekatolizacije Slovenije, čeprav stojim v izročilu Trubarjevih reformacijskih prizadevanj.

V odmoru sem skušal v obrambo humanistične tolerance tako ostremu govorniku, ki bi delal čast nastopu kakšnega Luke Leskovška, stvar prikazati s treznega državnopravnega vidika: »Če pristajamo na načelo pravne države, potem ima vsak človek vso pravico, da poskuša to deželo rekatolizirati, reformirati, reiluminizirati, rekomunizirati, rehumanizirati, resatanizirati, kar koli že, dokler ne krši slovenskih zakonov in ustave, dokler torej tega ne dela s prevaro, siljenjem, izsiljevanjem in nasiljem. Kdor pa krši zakone, zanj ni več pristojna organizacija PEN, ampak policija, javno tožilstvo in sodišče.« Nisem imel občutka, da bi se v nagovorjenem prebudila elementarna državljanska zavest z osnovnimi pojmi o državljanskih svoboščinah.

Več sreče sem imel z nekim drugim kolegom iz pisateljske druščine, s katerim me vežeta spomin in simpatija zaradi njegovega že pokojnega očeta, enega zadnjih še verujočih marksistov na Slovenskem, a tudi zgledno blagega in dobrohotnega človeka, pa tudi zaradi njega samega, saj v njem ni nikakršnega prenarejanja, nikakršnih laži na temo etike in »vrednot«. Ko sva se pogovarjala, je bilo izgovorjeno tudi Jezusovo ime. Moj sogovornik je brez humanističnega sprenevedanja in zavijanja, naravnost in brez upoštevanja danes tako uveljavljenega gesla »politične korektnosti« rekel: »Ta Jezus mi gre prav močno na živce!« Če ne bi bilo v bližini fotografov, bi ga objel. Tako sem ga mogel objeti samo z besedami: »Srečni človek, ki ti gre Jezus na živce! Kako si želim, da bi šel Jezus kar se da močno na živce obema milijonoma mojih rojakov! Komur gre Jezus na živce, ta je na pragu spreobrnitve in tako tudi odrešenosti. Ne zapravi tega izjemnega daru, veseli se te svete nevroze v svojem telesu. Gospod te jemlje resno, daj mu, da te živčno stre in te spravi na kolena, kjer boš potreboval njegovo rešilno roko...« Mislim, da se tam ni zgodil čudež spreobrnitve, največji čudež, ki je na tem planetu možen, a kako si želim, da ta moj dragi znanec ne bi imel miru pred Gospodom in bi mu Jezus šel na živce tako dolgo, dokler ga ne pridobi zase in za večno življenje.

Ta prav nič penovski izbruh humanistične in svobodomiselne realnosti me je spomnil na dogodek izpred nekaj let, ko sem se udeležil srečanja esperantskih pisateljev na Hrvaškem. Tam sem spoznal osem ali devet let staro dekletce iz Francije, ki je bilo tam s svojo materjo. Najprej me je mala presenetila z dovršenim esperantom, ki ni nič zaostajal za njeno francoščino. Potem pa je tri diplomante filozofije, teologije in biblijskih jezikov dobro uro spravljala v zadrego s svojimi neverjetnimi vprašanji. Njeno mater sem zaprosil, ali smem hčerkici kdaj poslati kako esperantsko literaturo, primerno za njeno starost. Vesela je privolila, in to sem potem nekaj časa tudi počel.

Tedaj je v esperantu izšla otroška izdaja skrajšane Biblije, ki jo imamo tudi v slovenščini, »Bog govori otrokom«. Mater te nenavadne deklice sem vprašal, ali smem mali poslati to knjižico. Odgovor je bil vreden frajgajstovske hrestomatije: »Z dekličinim očetom sva se dogovorila, da jo bova vzgajala v svobodomiselnem duhu, zato ne dovoljujeva, da bi prišla v stik z religiozno literaturo in pod njen vpliv...« Tako torej svobodomiselstvo. Moj Gospod Jezus pa mi pušča vso svobodo, ko svojemu apostolu navdihne besede: »Vse preizkušajte in kar je dobro, obdržite.« To beremo v 1. pismu Tesaloničanom. Ko prevajam denimo Marxov Kapital v esperanto, moje krščanstvo prav nič ne trpi, kakor tako hudo trpi svoboda do vsega razen do Gospodovega imena in Biblije tolerantnega humanističnega iluminizma, kadar se sreča z Božjo besedo.