Zato tudi vem, da sem očitno zadremal okoli 37. minute in se zbudil okoli 60., sredi drugega polčasa. Od zabeležk naj omenim par "balonov" Brečka, to je brez smisla brcnjenih žog s svoje polovice na nasprotnikovo stran, ob katerih se mi je zapisalo, da bi šef Dnevnikove sindikalne ekipe svojega branilca za takšno nabijanje vsaj nahrulil, če že ne zamenjal. S tako igro in s tako postavo se Zavrl in Kek nadejata neke renesanse ali česa že? Madžari, kakršni koli že so, so nas dobesedno morili, bilo jih je vse polno, naši pa niso mogli dobiti niti enega "duela".

Ne razumem, kako si ljudje predstavljajo igrati nogomet, ne da bi koga "predriblali". Še huje. Kako lahko igrajo nogomet, ne da bi poskusili koga "predriblati", in kako lahko brez žara počnejo tisto, zaradi česar so to igro menda vzljubili, če so res jo. Ti igralci ne iščejo žoge. Nasprotno, imam občutek, da se je poskušajo čim prej znebiti. Kot da igrajo zato, da bi ne naredili kake neumnosti oziroma napake, ne pa zato, da bi dosegli kak presežek, kot na primer prodor, dobro potezo, gol...

Vem, vem, zmagali smo, vendar pa mi to nič ne pomeni. Važna je igra, je najpomembnejša filozofska dediščina Srečka K. in tega ne zaznam pri Keku. In razumljivo, interes za nogomet spet pada. Ljudem spet postaja vseeno, pri čemer se pa bojim, da nogometna scena, ki je tudi v slovenskem okolju uspela obstati kot dobičkonosno opravilo, ne premore ideje, kako se izviti iz tega krča. Znotraj srenje namreč ne vidim nikogar, ki bi mi budil upanje, da ima "političen" potencial, prebiti se do odločilnega položaja in da obenem ima potrebno svojeglavost ter znanje.

To silno Kekovo preizkušanje igralcev me pa vedno bolj spominja na eksperimente Todorja Veselinovića, nekdanjega jugoslovanskega selektorja, ki je v fazi formiranja ekipe menda preveril okoli 100 igralcev. To je bil tisti selektor, ki je sedel na klopi leta 1983 v Splitu, ko je Radanović v zadnji sekundi kvalifikacijske tekme za evropsko prvenstvo dal gol Bolgarom, hrvaški reporter Mladen Delić pa je vzkliknil v eter legendarni "Ma ljudi, jeli to moguče." Dobri selektorji, kot Osim ali Katanec, postavijo ekipo in potem znotraj nje gradijo igro.