Turistu, ki obišče Sirijo in Palmiro, je treba priporočiti predvsem nekaj: resnično se splača zgodaj vstati in si v jutranjem svitu ogledovati prazno mogočno območje, veliko dobrih deset kvadratnih kilometrov, sredi sirske puščave in na samem robu tamkajšnje oaze. Stebri in razvaline okraste barve štrlijo pod modro nebo in nudijo resnično veličastno sliko. Ko se zdani, se pojavijo prvi gonjači s svojimi kamelami, ki vztrajno čakajo na turiste, katerih število se počasi povečuje, odkar je pred nekaj leti Sirija bolj na široko odprla vrata za turistične obiske. Tudi nekaj skupin slovenskih turistov je že obiskalo to deželo, o kateri je nekoč neki francoski arheolog ljubkovalno dejal: "Vsak človek ima dve domovini - svojo in Sirijo."

Večletno potovanje karavan

Kaj je s tem mislil, postane jasno, ko se sprehodite po zelo obsežnem mestu ruševin. Tam ne ležijo samo korenine naše kulture, ker je bila Palmira od začetka prvega stoletja pod rimsko oblastjo, prej pa deloma pod helenističnim vplivom. Tam so bili aktivni tudi prvi človeški globalni dejavniki. Zahvaljujoč velikim skladiščnim dvoranam so lahko tam skladiščili in preprodajali dragocene dobrine z Daljnega vzhoda, na primer drage kamne, indigo, poper in druge začimbe, preden so jih iz Palmire pošiljali naprej proti zahodu. V obratni smeri pa so potovali sol, stekleni izdelki in volna.

Več kot šest let naj bi trajalo karavansko potovanje po svileni cesti iz Pekinga do Palmire. Takratna "kraljica puščave" - pod tem vzdevkom so poznali to mesto - je veljala za trgovske potnike iz Azije za končno postajo. Od tod naprej je bilo treba premostiti samo še krajše razdalje. Bodisi v Atalo na južnoatolski obali, od koder so razkošne izdelke z ladjami spravljali po Sredozemskem morju v Rim. Ali pa v Petro v Jordaniji in od tam prek Rdečega morja v Aleksandrijo.

Mišljeno je obdobje, ki se je verjetno začelo v začetku našega štetja in je trajalo do uničenja Palmire s strani Rimljanov proti koncu tretjega stoletja. Ta zaton so bržkone zakrivili sami: palmirska vladarica Zenobia je v več bliskovitih vojnah osvojila velikansko cesarstvo in s tem sprovocirala Rimljane. Ti niso dolgo čakali in so krenili na pohod okoli leta 272 ter samovšečni Zenobii podelili lekcijo in s tem povzročili konec Palmire. Do tistega časa pa je bilo puščavsko mesto naravnost pravljično bogato. Arheologi ocenjujejo, da je gradnja, ki se je začela leta 32 s postavitvijo templja Baal, trajala več kot stoletje.

Palmirin sijaj so financirali predvsem z ekscesivnimi davki na dobavljene luksuzne dobrine. Danes bi temu rekli odiranje. Vendar je treba prebivalcem oaze šteti v dobro, da so skrbeli za varnost ogroženih karavanskih poti pred roparji in pirati. Policisti so v Palmiri nadzorovali transportne poti daleč v notranjost in tako zagotavljali dohodke svojemu mestu. Poleg tega so sami gojili konje in kamele za karavane.

Dohodke od davkov in trgovanja so po eni strani nalagali v palačam podobne stanovanjske zgradbe, okrašene s štukaturami in mozaiki, ki so danes ohranjeni samo še v razvalinah. Poleg tega pa so investirali tudi v življenje po smrti, kot je razvidno iz dobro ohranjenih grobnic. Te sploh niso naseljene samo pod zemljo, temveč kot stolpi tudi v višino. V njih je prostora za ducate mumij, od katerih so nekatere zavite v najboljšo kitajsko svilo in pokopane za umetno okrašenimi stenskimi ploščami.

Nočni in jutranji pogled na razvaline

Palmira je glavni sestavni del vsakega organiziranega potovanja po Siriji. Zadnja leta pa jo je mogoče obiskati tudi individualno. Najbolje je s sposojenim avtomobilom kreniti iz Damaska ali pa z javnimi avtobusi, ki redno vozijo na progi Damask-Palmira in nazaj. Da bi si zelo razprostranjeno puščavsko mesto v razvalinah lahko v miru ogledali, si morate vzeti kar ves dan.

Zlasti pa turistom lahko priporočimo prenočitev v edinem in pravkar obnovljenem hotelu Zenobia, ki ima edinstveno lego neposredno ob razvalinah Palmire in zelene oaze. S terase tega hotela je ponoči in ob jutranjem svitu nepozabno lep pogled na razvaline in oazo. Vsekakor veliko lepši kot proti koncu dneva s trdnjave na bližnjem griču, kot ga priporočajo turistični vodniki. Hotel izvira še iz francoskih kolonialnih časov in ima žal samo 26 enoposteljnih, dvoposteljnih in triposteljnih sob. Zato je vnaprejšnja rezervacija skoraj nujna.