Delu opozicije, ker si obeta nadaljevanje državnega kapitalizma, politično kadrovanje in ohranjanje dobaviteljskih navez prijateljskim družbam. Vladni koaliciji, ki ji je ljudski kapitalizem blizu (SLS) ali pa nanj stavi svojo politično prihodnost (SDS, NSi). Finančnim naložbenikom, ker si obetajo ugodno plasiranje naložb v sedanji ne prav živahni situaciji na trgih. Ter širši javnosti, ki je proti privatizacijam deloma zaradi vgrajenega socialističnega sindroma "vse je naše", deloma pa zaradi špekulacij, da bo drobtinica privatizacijske premije priletela tudi do njih.

Toda, kako dobra je v resnici odločitev, da se Telekom ne proda strateškemu kupcu, in kaj narediti v tej situaciji? Pustiti Telekom v večinski državni lasti, ponoviti razpis za strateškega kupca, ga prodati na prvi javni prodaji domačim kupcem ali pa najti kakšno bolj optimalno metodo?

Ohraniti Telekom v državni lasti bi bila napaka. Prvič, naš Telekom, pa naj bomo še tako ponosni nanj, ni noben tehnološki biser. Še več, svojo ponudbo stacionarne telefonije in dostopa do interneta večinoma bazira na bakrenih žicah. Tuja in domača konkurenca pospešeno delata na optičnih kablih. Naš Telekom svoje poslovne rezultate večinoma črpa iz mobilne telefonije (Mobitel), iz naložb v tujini ter dragega zaračunavanja vodov konkurenci. Siol mu zaradi predatorskih cen prinaša izgubo. Telekom bi nujno moral redefinirati svojo dolgoročno strategijo ter pripraviti program racionalizacije, saj se na zastarelo tehnologijo veže tudi občuten presežek zaposlenih (dobrih tisoč). Ta racionalizacija je ob ohranitvi državnega ali razpršenega, pretežno domačega lastništva malo verjetna.

Drugič, kakšne koristi imajo uporabniki od monopolista v domači lasti, ki jim nenehno vsiljuje zastarelo tehnologijo in zastarele storitve (ISDN, Centreks) ali jih odira s prisilnimi in dragimi vezavami storitev (ISDN/ADSL)? Konkurenca ga na primer pri številu optičnih priključkov (FTTH) že krepko prehiteva. Tuji strateški kupec bi prinesel nove in posodobljene storitve, pa še domača regulatorja Agencija za pošto in elektronske komunikacije in Urad za varstvo konkurence bi mu bolj gledala pod prste. S privatizacijo Telekoma bi pridobili predvsem uporabniki zaradi povečane ponudbe konkurenčnih storitev. Avgusta 2007 sem dokumentiral, kako skokovito je narasel delež uporabnikov širokopasovnega dostopa do interneta, ko je Telekom moral umakniti sporno vezavo ISDN/ADSL.

S proračunskega vidika je bila neprodaja Telekoma na tem razpisu definitivno velika izguba. Če bi Telekom prodali po ponujeni ceni 400 evrov za delnico (za četrtino več od borzne cene), bi država dobila v proračun dobrih 500 milijonov evrov več. To pomeni ogromno oportunitetno izgubo, merjeno v številu kilometrov nezgrajenih cest, stanovanj, bolnišnic in šol ali ohranitvi višjih davkov. Po tem neuspešnem razpisu bo težko najti uglednega strateškega kupca, ki bi za Telekom ponudil tretjino več od sedanje borzne cene.

Morda se bodoči delničarji, od institucionalnih vlagateljev do fizičnih oseb, veselijo javne ponudbe delnic Telekoma. Toda preden se jim nasmeški v pričakovanju hitrih zaslužkov preveč razlezejo, naj jih ponovno opozorim, da Telekom v prihodnosti čakajo še nerealizirane odškodninske tožbe, ki so jih proti njemu sprožili konkurenti (T-2, Tuš Telekom, Sky-Net, ABM, Sinfonika, AMIS itd.), katerih skupna vrednost, skupaj z obrestmi, znaša dobrih 200 milijonov evrov oziroma približno eno desetino sedanje tržne vrednosti Telekoma. Bodoči vlagatelji naj poleg tega ne pozabijo na odločbe, ki jih proti njemu izdaja Urad za varstvo konkurence. Za zdaj so že tri odločbe o zlorabah Telekoma v korist Siola pravnomočne. Pri vseh je šlo za tako imenovani "leveraging" oziroma vzvodno delovanje prek uporabe Telekomove infrastrukture za vplivanje na odvisni trg interneta. Osnova za vzvodno delovanje je bila vsakokrat različna: (1.) odločba 1997: zloraba pri telefonskih številkah (1996-1998), ker Telekom Siolovi konkurenci ni hotel omogočiti posebne, cenejše številke; (2.) odločba 2000: zloraba pri paketih ISDN (1999-2001), ker Telekom Siolovi konkurenci ni dovolil sodelovanja v paketih ISDN, in (3.) odločba 2004: dve zlorabi na infrastrukturi ADSL (2001-2003), ker je Telekom Siolovi konkurenci dražje zaračunaval svojo infrastrukturo. Pred vrati pa je še četrta, aktualna odločba (ki je še v fazi povzetka relevantnih dejstev), kjer gre za dve zlorabi (vezana prodaja priključkov ISDN/ADSL in "leveraging" s favoriziranjem Siola). Z vsako izmed teh odločb Urada za varstvo konkurence se konkurentom ponuja možnost odškodninskih tožb. Z realizacijo obstoječih in prihodnjih odškodninskih tožb se utegne vrednost delnic Telekoma krepko zamajati. Kar seveda pomeni, da bo morala vlada fizičnim osebam ponuditi krepek diskont pri javni ponudbi delnic, da se ne bodo počutili oškodovane, ker jim je prodala škart robo.

Če povzamem, niti ohranitev v državnem lastništvu niti javna prodaja niti prodaja strateškemu kupcu kratkoročno ne obeta dobrih rezultatov. Predvsem ne z vidika večje učinkovitosti trga telekomunikacij v Sloveniji, kar naj bi bil primarni cilj vlade. Učinkovit trg telekomunikacij zahteva vrhunsko infrastrukturo (omrežje) in prav tako vrhunsko regulacijo ponudnikov storitev na tem omrežju. Morda bi se veljalo ozreti naokoli po Evropi, kako države z več izkušnjami rešujejo ta problem. Daleč najbolj razvit, urejen in konkurenčen trg telekomunikacijskih storitev je britanski, po katerem se pri spreminjanju regulatornega režima zgleduje tudi evropska komisija. British Telecom (BT) je na primer prvi, ki je izvedel funkcionalno razdelitev nekoč vertikalno integriranega operaterja z ustanovitvijo Openreach, BT-jevega dostopovnega omrežja. Kot pravi verjetno najboljši poznavalec tega področja v Sloveniji, nekdanji Telekomovec Dušan Caf (Moj mikro, november 2007): "Funkcionalna ločitev, ki jo je izpeljal BT, je okrepila razvoj konkurence na britanskem telekomunikacijskem trgu ter spodbudila hitrejše uvajanje širokopasovnih omrežij in storitev. Po mnenju britanskega Ofcoma (britanski regulator, op.p.) je bila tudi najpomembnejši razlog za podvojitev števila najhitrejših širokopasovnih priključkov v Veliki Britaniji." Britanskemu zgledu o funkcionalni razdelitvi vertikalno integriranih operaterjev sledita tudi italijanski regulator Agcom ter švedski PTS, ki želita upravljanje dostopovnega omrežja izločiti v ločeni družbi, ki bi storitve prodajali vsem udeležencem na trgu pod enakimi pogoji. Tudi konture novega regulatornega okvira za področje elektronskih komunikacij evropske komisije pod vodstvom komisarke Vivien Reding, ki jih pričakujemo v drugi polovici leta, gredo v smer funkcionalne razdelitve vertikalnih integracij "incumbent" nacionalnih operaterjev, saj ti predstavljajo največjo grožnjo konkurenci na posameznih trgih.

Zato vladi predlagam v razmislek predlog tovrstne funkcionalne ali strukturne razdelitve Telekoma, s katero bi iz holdinga Telekom ločeno odprodala Mobitel kot ponudnika mobilne telefonije ter Siol kot ponudnika dostopa do interneta in digitalne televizije. Lahko tudi prek javne prodaje, kar se mene tiče. Država naj obdrži le omrežje in ga oddaja v najem pod enakimi pogoji vsem ponudnikom storitev stacionarne in mobilne telefonije ter interneta. Z ustrezno cenovno strategijo naj hkrati omogoča stalne tehnološke nadgradnje omrežja ter tržno konkurenčnost ponudnikov. S tem bo vlada, prvič, dosegla višji izkupiček od prodaje, in drugič, naredila konec Telekomovemu monopolu in njegovim notoričnim zlorabam monopolnega položaja na račun konkurence in nas potrošnikov ter najbolj učinkovito poskrbela za konkurenco na trgu telekomunikacij.

Verjamem, kot kažejo prvi odzivi, da vodilnim v našem Telekomu, privilegiranim dobaviteljem in dosedanjemu prvemu prodajalcu Telekoma, Matjažu Janši, ta rešitev ne bo všeč, ker pač rušijo njihov monopolni položaj. Njihov glavni argument je, da to ne bi omogočalo tehnološke modernizacije omrežja. Toda prav na tej točki se motijo, saj se da pokazati, da bi z ustrezno cenovno politiko nediskriminatornega oddajanja omrežja v najem lahko zaradi velikega obsega uporabnikov brez težav financirali najsodobnejše tehnološke rešitve in da je to bistveno ceneje in bolj smotrno, kot da gradimo tri ali štiri ločena optična omrežja. In še nekaj, to je pot, po kateri bo že kmalu šla vsa EU.

Funkcionalna razdelitev Telekoma je torej lahko izvrstna priložnost za povečanje učinkovitosti trga telekomunikacij in izboljšanje konkurence. Hkrati pa ne smemo pozabiti, da privatizacija posameznih operaterjev prinaša kupnino, s katere funkcionalno uporabo se pri nas očitno sploh ne ukvarjamo. Kaj naj vlada naredi s kupnino od prodaje Telekoma, že piše v reformnem paketu vlade. Iz kupnine naj oblikuje tehnološki sklad, iz katerega bo financirala spodbujanje inovacij in tehnološkega razvoja. Tako bomo na en mah rešili vprašanje konkurence na trgu telekomunikacij in bolj učinkovite politike spodbujanja tehnološkega razvoja.