Tako pravi dr. Božidar Jezernik, profesor na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete, ter dodaja, da je vsaka zgodovina povezana s spominom in pozabljanjem. "Ko ulice poimenujemo ali preimenujemo, igrata spomin in pozabljanje ključno vlogo."

Ko določena poimenovanja ulic odpravimo in jih nadomestimo z novimi, naredimo prelom z dotedanjo zgodovino, jo poskušamo izbrisati iz spomina in čas začnemo šteti na novo. "Za Slovence je v času pomladi narodov veljalo, da so narod brez zgodovine. In če danes sklepamo na podlagi naših uličnih imen, se zdi, kot da nas pred 19. stoletjem sploh ni bilo." Izjemno pomembno vlogo pri vsakokratnem pisanju zgodovine na novo pa ima po Jezernikovih besedah politika, ki tako poskuša legitimizirati in uveljaviti svoje politične interese. Hkrati pa poskuša onemogočiti uveljavljanje konkurenčnih političnih interesov.

Ideologija, ki jo razkriva Cankarjeva cesta

"Poimenovanja in preimenovanja ulic so vedno v službi doseganja ideoloških in političnih ciljev," poudarja dr. Jezernik in kot zgovoren primer, ki ilustrira tovrstno početje, navaja preimenovanja današnje Cankarjeve ceste v Ljubljani. Leta 1876 je bila poimenovna Franca Jožefa cesta, leta 1919 je bila preimenovana v Aleksandrovo cesto in leta 1946 v Cankarjevo. "V času Avstro-Ogrske je bila to najlepša ljubljanska ulica, tu so bile najlepše trgovine, tu je bila glavna promenada, zato so prav to ulico poimenovali po cesarju Francu Jožefu. Ko je monarhija propadla, je na njegovo mesto stopil regent Aleksander Karađorđević, kasnejši jugoslovanski kralj, po drugi svetovni vojni pa je bila ta ulica preimenovana v Cankarjevo cesto."

Zanimiva je Jezernikova interpretacija slednjega poimenovanja. "Ideologija, ki jo razkriva ime Cankarjeva cesta, nam dopoveduje, da so slovenski narod utemeljili literati, kar pa seveda ni res. Slovenski narod so dobesedno ustvarili politiki, z Janezom Bleiweisom na čelu. Ker pa je ljudem všeč ideja, da so slovenstvo utemeljili literati, ni čudno, da ti 'zasedajo' središče Ljubljane."

Vsa poimenovanja po literatih v središču Ljubljane nam po Jezernikovih besedah sporočajo, da so tukaj zbrani največji duhovi našega naroda. Ena pomembnejših funkcij teh poimenovanj pa je bila Ljubljano narediti za kulturno, gospodarsko in politično središče slovenstva, kar je tudi postala.

Poimenovanja ulic po "velikih in zaslužnih možeh" nam posredujejo zelo pomembno in, seveda, ideološko obarvano sporočilo. "Ti veliki možje imajo funkcijo naših vzornikov. Mi naj bi postali takšni, kot so oni. So nosilci vrednot, ki naj bi bile tudi naše vrednote," pojasnjuje dr. Jezernik. Kakšni so bili ti veliki možje v resnici, pri tem sploh ni pomembno, ti junaki so lahko popoln konstrukt. "Ivan Cankar je danes tako pomembna ikona iz našega ideološkega panteona, da si niti predstavljati ne moremo, da bi to ulico preimenovali."

Imena ulic so politični simboli

Kadar govorimo o izumljanju tradicij, imamo v mislih predvsem 19. stoletje in procese konstruiranja narodov, njihovih zgodovin, nacionalne zavesti, nacionalne pripadnosti in podobno, vendar pa je koncept uporaben tudi za označevanje nekaterih drugih oblik legitimiranja in uveljavljanja ideoloških ter političnih ciljev. "Izumljanje tradicij vključuje vrsto ritualnih praks, katerih bistvena prvina je njihova simbolna vsebina," pojasnjuje dr. Jezernik. "Med te ritualne prakse pa umeščamo tudi poimenovanja in preimenovanja mest, naselij, ulic, objektov ter spomenikov."

Lep vpogled v izumljanje tradicij nam tako ponudi preučevanje obdobij, ki jih je med drugim pospremilo množično preimenovanje ulic. "Če ostanemo na naših tleh, so to leta 1848, 1918, 1945 in 1991. Slovenska posebnost je, da vedno na novo izumljamo zgodovino, ki se prilagaja potrebam trenutka in služi potrebam sedanjosti. Izumljena preteklost za potrebe sedanjosti pomeni predvsem to, da se vsakokratna aktualna politična opcija legitimizira kot nosilka edine prave prihodnosti." Prav na Slovenskem se je tako po Jezernikovih besedah materializiral silogizem pisatelja Georgea Orwella, ki je v delu 1984 zapisal, da tisti, ki nadzoruje preteklost, nadzoruje prihodnost. Kdor pa nadzoruje sedanjost, nadzoruje preteklost.

Posledica takšnega izumljanja zgodovine je, da smo vedno znova v poziciji naroda brez zgodovine. "Vsakič znova radiramo del preteklosti in vsakič znova štejemo od leta nič. Zdaj nekateri zgodovino štejejo od leta 1991, kar je absurd." Priče pa smo izjemno širokemu konsenzu okrog tega dejstva, kar očitno kaže na to, da politični programi naših strank temeljijo na istih osnovah. "Gre za preračunljivo delovanje politikov," pravi dr. Jezernik, politika pa je po njegovih besedah prisotna tudi tam, kjer je ne bi pričakovali, tam, "kamor ji vstop ni dovoljen in se mora prikrasti v različnih preoblekah, da jo je tudi ostrim očem težko opaziti in prepoznati."

Imena ulic so politični simboli. "Odkar obstajajo, se vanje projecirata ideologija in politika. Imena ulic so zato skrbno izbrana, in podobno velja za spomenike. Tako imen ulic kot spomenikov ponavadi niti ne opazimo, ko vsakodnevno hodimo mimo njih. Delujejo pa na nezavedni ravni, natanko tako, kot se od njih pričakuje," poudarja dr. Jezernik. "Kako delujejo, lahko vidimo, če si predstavljajmo, da pridemo na Prešernov trg in tam ne bi bilo več spomenika. To bi opazili vsi in bi to razumeli kot nekaj, kar pomembno posega v našo identiteto, kar postavlja pod vprašaj naše slovenstvo. Imena ulic in spomeniki nam namreč pomagajo pomniti, kdo smo, kakšni smo ter kakšni želimo biti." Tu se pokaže vsa teža simbolne ravni teh poimenovanj.

Vzgoja za "kanon futer"

Vsaka oblast se vzpostavlja in legitimira preko simbolnih funkcij, najpomembneje pri tem pa je obvladovanje časa in prostora. "Prostor obvladuje preko simbolov, kot so imena ulic, spomeniki, različni objekti, na primer cerkve in dvorci, ter podobno," pojasnjuje dr. Jezernik.

Z nadzorom časa in prostora nam oblast vsiljuje svoje vrednote. "Pri tem je bistveno, da nam ti mejniki v prostoru in času govorijo, kako pomembni in edinstveni smo, in nas učijo, da moramo ostati to, kar smo, za to pa se moramo biti pripravljeni tudi boriti in umirati. Domovinski vzgoji zato ciniki pravijo tudi vzgoja za 'kanon futer'." Tako tudi s pomočjo poimenovanj in preimenovanj ulic, kar je privilegij oblasti, ta mobilizira množično podporo za svoje politične cilje.

Imena ulic so torej veliko več kot zgolj orientacijske točke v prostoru. "Ta poimenovanja nenazadnje predstavljajo tudi del posameznikove življenjske zgodbe in identitete," pravi dr. Jezernik. "Današnja Cankarjeva cesta je bila nekoč glavni ljubljanski korzo. Ljudje so se tam srečevali, tam so se zaljubljali in spoznavali svoje bodoče življenjske partnerje, tam so si tudi izgrajevali svoj položaj v družbi."

In če si se zaljubil na Franca Jožefa cesti, je bilo to po Jezernikovih besedah nekaj povsem drugega, kot če si se zaljubil na Aleksandrovi cesti; Franc Jožefova je namreč narekovala eno modo, način komunikacije, skratka odnos do sveta in ljudi, Aleksandrova pa drugega. Prav tako kot današnja Cankarjeva narekuje spet drugačnega. Poimenovanja ulic torej soustvarjajo zgodovino prostora in zgodovino posameznika.

Mnenja prebivalcev ni treba upoštevati

Po povedanem sodeč torej nikakor ni nepomembno, kako država zakonsko ureja področje poimenovanja in preimenovanja ulic. Konec januarja je državni zbor (DZ) opravil drugo obravnavo predloga zakona o določanju območij ter o imenovanju in označevanju naselij, ulic in stavb. Večina poslanskih skupin je takrat napovedala, da bo zakon podprla, zapletlo pa se je pri dopolnilih zakona, ki sta jih predlagala poslanca obeh narodnostnih manjših.

"Prav v teh dneh potekajo še zadnja usklajevanja glede pravic narodnih skupnosti pri določanju imen naselij," pojasnjuje Aleš Seliškar, generalni direktor Geodetske uprave Republike Slovenije (GURS).

Zakon, ki ga je vlada vložila v proceduro novembra lani, predlog pa je pripravil GURS, se za zdaj ne ukvarja s poimenovanjem pokrajin, mest, različnih objektov in spomenikov. "Se je pa v razpravi pokazalo, da je treba tudi to področje zakonsko urediti, kar pomeni, da bomo morali določiti osnovna pravila poimenovanja in preimenovanja drugih zemljepisnih imen in objektov."

Novi zakon ohranja kulturno dediščino, ki jo predstavljajo tradicionalna zemljepisna imena, vsa nova imena naselij in ulic pa bodo odslej tudi zapisana pravilno. "Vlada je ustanovila komisijo za standardizacijo zemljepisnih imen in v predlogu zakona je zapisano, da ta komisija poda svoje mnenje o ustreznosti imena, kar med drugim zadeva tako primernost predlaganega poimenovanja kot tudi slovnično pravilnost zapisa," pojasnjuje Seliškar.

Najpomembnejša sprememba, ki jo prinaša predlog zakona, pa je, da bodo po novem v postopku poimenovanja oziroma preimenovanja naselij in ulic upoštevani predlogi ter mnenja prebivalcev območja, na katero se spremembe nanašajo. "Ni sicer nujno, da občina mnenje prebivalcev upošteva, mora pa pridobiti njihovo mnenje in se do njega tudi javno opredeliti," pravi Seliškar in dodaja, da bo vsak občinski svet mnenje prizadete javnosti verjetno upošteval.

Zakon po novem tudi natančneje določa, kdo je lahko predlagatelj teh postopkov. "Predlagatelj postopka imenovanja ali preimenovanja naselja oziroma ulice je po novem lahko skoraj kdorkoli," pravi Seliškar. "Ta postopek je v pristojnosti občin in se začne s predlogom, ki ga lahko vložijo upravičeni predlagatelji, to pa so župan, član občinskega sveta, sveti ali odbori ožjih delov občine in prebivalci ter podjetja s sedežem na območju, ki ga postopek zadeva."

Spremembam zakona navkljub pa, resnici na ljubo, poimenovanja in preimenovanja naselij ter ulic ostajajo izključno v pristojnosti države. Čeprav je preimenovanj, kot pravi Aleš Seliškar, v zadnjem obdobju bistveno manj kot v preteklosti.