Kramolčev ata ne ve, kako mu je uspelo, ampak vmes je poklical ženo in zahlipal, naj pride pomagat. Ana Kramolc: "Še nikoli ni bila kakšna pot tako dolga in tako boleča, kot ta, ki sem jo od tu do usodnega ovinka pretekla tisto jutro. Mož je klečal ob hudo ranjenem sinu in ga držal za roko, po licih so mu tekle solze, bilo je strašno. Potem so Aleša odpeljali v slovenjegraško bolnišnico, začela se je bitka za njegovo življenje. Zdravniki nama niso vlivali lažnega upanja, kar naravnost so povedali, da bo hrom! Ampak midva sva v urah in dnevih negotovosti molila le za eno, da bi Aleš ostal živ, vse drugo, sva bila prepričana, bomo nekako prebrodili."

Vzponi in padci

Od takrat je minilo kakšnih šest mesecev in skoraj toliko intenzivnega zdravljenja. Najprej boj za življenje v Slovenj Gradcu, nato dva polna meseca vzponov in padcev na intenzivnem oddelku v Mariboru, na koncu še zahtevna in dolgotrajna rehabilitacija v ljubljanskem zavodu za rehabilitacijo invalidov. Aleš, ki je prav v teh dneh praznoval svoj osemnajsti rojstni dan, je zadnjih štirinajst dni spet v Šentanelu, spet doma. Kot so že prvi dan napovedali zdravniki, je na invalidskem vozičku, z dokaj gibljivo desno roko in omrtvičeno levico, a poln optimizma in z neizmerno voljo do življenja. Fant se ne spominja nesreče, ničesar prej in po tistem. Ne ve, čemu je šel tako zgodaj zdoma, ne spominja se, zakaj je brez izpita sploh sedel v avto, kam se je namenil, vse slike so izginile. Oče pripoveduje, da je takoj po nesreči, v trenutkih, ko se je rahlo zavedel, prosil, naj ga odpeljejo domov in dal vedeti, da je bil v avtu še nekdo. Preiskali so globel, mislili, da je bil z njim še kateri od prijateljev, izgubljali so dragoceni čas, na koncu pa ugotovili, da z njim vendarle ni bilo nikogar. Vsaj to.

Ko v nesreči nisi sam

Potem ko se je Aleš izvil iz smrtnega objema, so se začele drugačne, vendar nič manj zahtevne bitke, ki še kar trajajo. Ana se spominja, kako sta z možem prosila boga, da bi sin vsaj gibal z rokami, če že na noge ne bo več stopil. To se je uresničilo, je pa fant povsem izgubil voljo do življenja. Mama, ki je bila od takrat vseskozi ob njegovi postelji in ga bodrila, se spominja: "Bilo je v Mariboru, ko je padel v hudo depresijo, ni ne govoril ne jedel, skrival se je pred zunanjim svetom, si dobesedno zatiskal oči pred vsakomer, bala sem se, da ga bodo notranje stiske pogoltnile v črno brezno. Potrebnega je bilo veliko truda, da se je spet vrnil v življenje, z veliko ljubezni in volje nama je uspelo." Aleš ima še starejšega brata in sestro Tomislavo, ki tudi že ima otročička in živi na Prevaljah. Prizadeto pove: "Strašno hudo mi je bilo, v najhujših trenutkih, ko je njegovo življenje viselo na nitki, sem si zaželela, da bi bila tam namesto njega. On je moj bratec. Najljubši, ker je najmlajši!"

Po hudi nesreči je dobilo življenje pri Kramolčevih spremenjen tok in drugačen pomen. Četudi je bilo neizmerno hudo, je bilo v vsej grozi tudi nekaj dobrega. V dnevih hudih stisk in dolgih noči brez spanca je vsak od njih do obisti spoznal samega sebe in druge. Štiriinštiridesetletna Ana ganjeno prizna: "V tem času smo vsak po svoje doživljali neizmerno dobroto in bili deležni velike podpore, zdaj vemo, koliko plemenitih ljudi je okoli nas. S sinom sva v Šentanelu komaj dva tedna, a ni dneva, da nas ne bi kdo obiskal in ponudil pomoč. Najbolj zavzeta sta Aleševa bratranca Dejan in Davorin. Kadar je treba našega fanta nesti po stopnicah gor ali dol, sta vedno pripravljena pomagati. Srčnima fantoma lahko povsem zaupam, nanju se lahko zanesem, kar nam veliko pomeni."

Več v tiskani izdaji!