"Sindikalni voditelji bodo težko obdržali enotnost med stavkajočimi, ker imajo ti različne poglede na stavko, predvsem pa različne finančne položaje. Nekateri so prav dobro plačani, veste. Mi bomo izkoriščali te razcepe in trenja znotraj scenarističnega sindikata in se najprej dogovorili s sindikatom režiserjev."

In dejansko je prav pogodba z režiserskim sindikatom (Directors Guild) odločilno vplivala na prekinitev scenaristične stavke in sklenitev pogodbe z združenjem filmskih in televizijskih producentov. Patric Verrone, predsednik scenarističnega sindikata, je to pogodbo pozdravil kot "najboljšo, kar jo je sindikat sprejel v zadnjih 30 letih", medtem ko so komentatorji daleč od tega mnenja. David Walsh iz uredništva revije Cineaste je npr. zapisal, da je vodstvo scenarističnega sindikata "klonilo pod pritiski ameriške filmske in televizijske industrije ter sprejelo gnil kompromis". Simptomatično je, da so prekinitev stavke in pogodbo s producentskim združenjem prvi pozdravili prav tisti časopisi - Variety, Los Angeles Times in New York Times - ki so ves čas stavke vodili kampanjo proti scenaristom. Los Angeles Times je celo "izdal" podatek, da sta se John Bowman, glavni pogajalec scenarističnega sindikata, in Peter Chernin, najtrši pogajalec producentov, "spoprijateljila in pila viski v Cherninovi vili v Santa Monici". Tri dni pozneje so se studijski šefi (ob Cherninu in Igerju še Brad Grey iz Paramount Pictures, Michael Lynton iz Sony Puictures, Barry Meyer iz Warner Bros., Harry Sloan iz MGM in Jeff Zucker iz NBC Universal) srečali z voditelji scenarističnega sindikata ter se v vili odvetnika Alana Wertheimerja v Brentwoodu dogovorili glede glavnih postavk pogodbe.

Tako so glede prenosa scenarističnih del na internet in sploh glede predvajanja njihovih del v novih medijih - scenaristični honorarji od te eksploatacije so bili eden glavnih razlogov za stavko - sindikalisti pristali na to, da bodo producenti prvi dve leti plačevali scenaristom le po 1300 dolarjev (doslej jim niso nič), tretje leto pa dva odstotka od distributerjevih prihodkov. "To je tako, kot da bi druga roka vzela tisto, kar vam je prva dala," je ta dogovor komentiral odvetnik scenarističnega sindikata Jonathan Handel. Pogodba tudi dovoljuje studiem, da najemajo pisce, ki niso člani scenarističnega sindikata, da delajo zanje nizkopropračunske projekte, s katerimi so televizijski producenti že v času stavke mašili luknje v televizijskih programih. Sindikalistični voditelji so se celo odpovedali zahtevi po večjih deležih za scenariste pri distribuciji njihovih del na videokasetah in DVD-jih, čeprav so scenaristi, kot trdijo, pri tem v zadnjih 25 letih že izgubili 15 milijard dolarjev.

Komentatorji kar ne morejo razumeti, kako lahko sindikalistični voditelji takšen dogovor pozdravljajo kot "zgodovinski dosežek", ko pa ni "nič drugega kot privolitev producentskih družb, da ne bodo nadaljevale z najočitnejšimi oblikami kraje". Družbe-članice producentskega združenja vlečejo iz eksploatacije filmskih in televizijskih del v novih medijih na milijarde dolarjev dobička, "scenaristični sindikat pa je za drobiž, ki jim je padel iz žepov teh družb, omogočil, da to še naprej počnejo", je zapisal Walsh.