Ker je v sedemdesetih veljal za ljubljenca tedanje politične nomenklature, bi leta 1990, ob spremembi režima, vedeževalec, ki bi trdil, da bo Zidar 16-letnemu direktorskem mandatu v obdobju samoupravnega socializma prištel še vsaj 17 let dolgo direktorsko kariero v kapitalizmu, veljal za bedaka. A Zidar je mojster sklepanja zavezništev. V času spremembe režima je znal vzpostaviti pristne stike tako z vodstvom Rimskokatoliške cerkve kot z novo politično elito.
***Pridružite se debati na to temo***
Leto 1990 je bilo za Zidarja prelomno v več pogledih, ne le zato, ker se je zbližal z novo oblastjo. Razpad SFRJ ni pomenil zgolj izgube jugoslovanskega trga, pač pa se je zapletel tudi dostop na trge držav, ki so pripadale gibanju neuvrščenih. Legende o Ivanu Zidarju govorijo o tem, kako imeniten vtis je na maršala Tita naredil med sklepanjem poslov v Iraku. A Zidar je vtis naredil tudi na novo slovensko oblast. Zidarjevo lobiranje, naj se Slovenija loti gradnje cestnega križa, in to tako, da bo "projekt stoletja" financirala sama, ne pa z morebitnim podeljevanjem koncesij, je bilo izjemno uspešno. Po eni strani je zagotovil SCT posle pri gradnji avtocest, po drugi strani pa je Slovenija zaradi uspešnega Zidarjevega lobiranja proste finančne resurse dobesedno zabetonirala - v avtocestni križ. Poldrugo desetletje se ljudje, ki se ukvarjajo z javnimi financami, tolčejo po glavi in ugotavljajo, da bi lahko država avtocestni križ financirala tudi drugače. Bi pa SCT v primeru, da bi ceste financiral zasebni sektor, zagotovo težje prišel do poslov.