Minilo je več kot dve leti od takrat, ko je prišla naša Iskrica prvič na odročni, od vseh pozabljeni Korenjak v občini Zavrč. Tedaj sta Hohnječeva dva s svojimi tremi osnovnošolci, Jožekom, Andrejem in Martinom, dobesedno životarila v temni, grozljivo vlažni kleti. Jože je začel poleg podirajoče se "butane" koče zidati novo hišo, z najcenejšimi betonskimi zidaki je pozidal kletni del, potem pa tako zaradi pomanjkanja denarja kot časa tam tudi obtičal. Medtem ko gospodarja čez teden ni bilo doma, saj je tedaj še delal pri nekem zasebniku na Koroškem in se ob koncu tedna vozil domov, je za vse, tudi za tri živahne fante, skrbela Marija. Izgubljala je živce in upanje, redkobesedna, skromna, krhka, na trenutke prav depresivna je dajala vtis, da je na koncu z močmi.

Ko smo prišli naslednjič na njihov breg, je bila z nami tudi Nataša Tavčar iz kisovške Xelle, ki se je na lastne oči prepričala, v kako nemogočih razmerah živi petčlanska družina. Odločitev, da bodo Hohnječevim podarili ytong zidake za vso hišo, jim jih pripeljali, zraven dodali še lepilno malto in notranje omete s svetovanjem vred, se je uresničila že čez kakšen mesec dni. Pa ne samo to, podjetna Nataša je k sodelovanju nemudoma pritegnila še Herto Kočjaž iz Bramaca v Dobruški vasi, kjer so dodali še 1200 strešnikov in vse drugo, kar je potrebno za kakovostno streho. Nekaj denarja je prispevala Iskrica, sodelovali so naši bralci, nekdo je pripeljal malo rabljeno kopalniško opremo - in plaz se je sprožil.

Socialnim centrom za vzor

A roko na srce, če ne bi bilo vztrajne Tatjane Matjašič s ptujskega centra za socialno delo, ki je lahko tako po srčnosti in podjetnosti kot po zavzetosti in odprti komunikaciji vzor slovenskim socialnim delavkam, hiša danes zanesljivo ne bi stala. Ko je zmanjkalo denarja in z gradnjo ni šlo ne naprej ne nazaj, je grizla naprej in ni odnehala, dokler ni našla nove rešitve. Ta se je lani pokazala z Mariom in njegovo oddajo Spet doma, v kateri so TV gledalci ob pomoči Zveze prijateljev mladine zbrali nič manj kot štiriindvajset tisoč evrov. To je bilo toliko, da so lahko ob krepki organizacijski in siceršnji pomoči gradbinca Branka Goričana s Ptuja in številnih podjetij, humanitarnih organizacij in zasebnikov hišo srečno dokončali, ostalo je prav toliko denarja, da bodo na pomlad naredili stopnice, fasado in še kakšno malenkost okoli hiše.

Nov začetek

Hohnječevi so konec lanskega leta zaživeli v hiši, o kakršni pred dvema letoma niso upali niti sanjati, mi pa tudi ne. Kuhinja z dnevno sobo, spalnico in sanitarijami v pritličju ter tremi fantovskimi sobami v mansardi, svetle stene, velika okna z zavesami vred, novi kuhinjski elementi, pohištvo v sobah... Ja, za družino se je začelo povsem novo, prijaznejše življenje. Jože je skromno pripomnil: "Na novo začenjamo, to je nekaj povsem drugega kot tisto životarjenje v vlagi in temi." Njegovi trije fantje so mu le smeje prikimavali, najstarejši Jožek, ki hodi v drugi letnik elektrotehnične šole na Ptuj, pa je pristavil: "Ej, kako je ob koncu tedna lepo priti domov zdaj, ko imamo novo hišo, vsak od nas bratov pa svojo novo, svetlo sobo. Lepo je."

To so poudarjali tudi na otvoritvi. Direktor ptujskega centra za socialno delo mag. Miran Kerin: "Četudi si želim, da bi bilo čim manj socialno ogroženih družin, kot je bila Hohnječeva, sem hkrati vesel, da se je tako dobro končalo." Završki podžupan Peter Vesenjak: "Vesel sem, kajti to je nekaj povsem drugega kot tista temna vlažna klet." Tatjana Malačič: "Ta občutek, ta ponos, da smo hišo končali, je težko opisati z besedami. Vidim nasmejane obraze, radost v otroških očeh, kaj bi si lahko po dveh letih gradnje še želela!" In še: "Novo hišo imajo, zdaj je treba Jožetu, ki trenutno dela po pogodbi v Talumu Kidričevo in ima zgolj minimalno plačo, pomagati do službe za nedoločen čas in do zaslužka, s katerim bo družina lahko preživela." V enem so si bili vsi edini, da je naša Iskrica, ki je na priporočilo socialnih delavcev prišla prva na korenjaški hrib, združila ljudi odprtih src iz vse Slovenije s tem, ko je zgodbo objavila v Nedeljskem dnevniku. Hohnječevi so srečni, njihova prihodnost ni več v megli, za njimi so dnevi negotovosti in garanja za lastno streho. Ne nazadnje so pozabljene tudi, na srečo posamične, nevoščljive pripombe, češ, kaj jim je treba toliko pomagati, delat naj grejo!

Več v tiskani izdaji!