Da je dokončno postavil šprinterice v kot, se je odločil, potem ko si je pred kratkim poškodoval še meča. "Ne bi mogel še enkrat premagati vseh psihičnih in fizičnih naporov, zato se ne bom trudil z vrnitvijo," je svojo odločitev dodatno obrazložil trikratni svetovni prvak v teku na 100 metrov. Z nekoliko nepričakovano potezo je presenetil tudi svoje šprinterske kolege. "Šokiran sem. To je podobno, kot bi Tiger Woods prenehal igrati golf ali Michael Jordan košarko. Maurice je največji," se je Greenu priklonil njegov naslednik Tyson Gay in ga postavil ob bok največjim športnim zvezdnikom.

Greene je novico o slovesu sporočil le nekaj ur po Super Bowlu, finalni tekmi v ameriškem nogometu, ki je bil v najstniških letih njegov prvi šport. Bil je dovolj dober, da si je prislužil štipendijo na "collegeu", a se je dva tedna pred odhodom na fakulteto premislil. Zavrnil je štipendijo in se odločil za kariero šprinterja, ker je menil, da ima v tem športu več možnosti za uspeh. Ni se zmotil, čeprav je bila pot do uveljavitve posuta s trnjem. Eno največjih razočaranj je doživel leta 1996, ko se ni uvrstil v ameriško reprezentanco za olimpijske igre v Atlanti. Septembra tistega leta ga je oče z avtom iz Kansasa odpeljal v Los Angeles, kjer je Greene spoznal trenerja Johna Smitha, ki je poskrbel za veliko prelomnico v karieri Metka iz Kansasa. "Nikoli ne bom pozabil, kako sem ga spoznal. Na prvem srečanju me je vprašal, če želim teči hitreje, sam pa sem mu odgovoril pritrdilno. Dejal je, naj bom prepričan, da se bo pod njegovo taktirko to tudi zgodilo. Držal je obljubo. Sedaj je že več kot enajst let od tega. Nikoli si nisem mislil, da bo ta avantura trajala tako dolgo in da bom dosegel toliko uspehov," se je Greene, ki se bo sedaj posvetil poslu in prenašanju atletskega znanja na mlajše, razgovoril o "očetu" svojih atletskih dosežkov.

Greene je prvi veliki uspeh dosegel leta 1997, ko je bil svetovni prvak v teku na 100 metrov, kar mu je nato uspelo še dvakrat. Enega vrhuncev kariere je dosegel leta 1999, ko je z 9,79 postavil svetovni rekord v teku na 100 metrov in bil za pet stotink hitrejši od prejšnjega rekorderja Donovana Baileyja. Leta 2002 je Greenov rekord podrl Tim Montgomery (9,78), a so mu ga kasneje odvzeli, ker so mu dokazali jemanje prepovedanih poživil. Tako je Greenov rekord dokončno prekosil šele Asafa Powell, ki je leta 2005 tekel 9,77. Greene ima še vedno v lasti tudi rekord na 60 metrov (6,39; ima tudi neuradni svetovni rekord na 50 metrov) v dvorani in je bil prvi atlet z najboljšima časoma v obeh najkrajših disciplinah. V svoji karieri je 52-krat tekel pod desetimi sekundami, kar je največ med vsemi, lahko pa se pohvali tudi s petimi zlatimi kolajnami s svetovnih prvenstev in dvema naslovoma olimpijskega prvaka.