A tja od Gnarls Barkley in Crazy, tega bo že kakšna tri leta, nisem slišal komada, ki bi me res vrgel na rit. Zgodilo se je sicer nekaj finih stvari. Standing in the way of control izvajalcev Gossip te prevzame s pevkinim ponosom, Young folks švedskega tria Peter, Bjorn and John je zimzeleno ljubka, tudi Starlight benda Muse nese daleč, vendar vsem tem napevčkom nekaj manjka do ultimativnega hita. Da bo suša toliko bolj iritirajoča, sem v minulih dneh na neki TV-postaji ponoči ujel obetavno prešeren hardrockovski refren že na videz razposajene ekipe, ki je v trenutku pometla z vsemi nabildanimi rock jamrači, ki se mi pretežno ponujajo, vendar že dva dni ne morem odkriti, kdo so ta ekipa, čeprav sem preveril kakih pet lestvic modernega rocka.

Zgolj dobil sem občutek, da se je svetovna sredinska rockovska liga navzela nekega slovenstva, mijavmijavkarske brezveznosti v opranih kavbojkah in laskih. Oprostite, pretiravam. Bizarnosti, kot je Mambo love skupine Nude, vseeno nisem našel. Ob omenjenih sem nedavno namreč dojel zelo enostavno stvar: da domači pop sistemček, ki ga poganja naveza založb in po zastonjskem pršutku in refošku rado segajoči urednički, temelji na predpostavki, da smo mi, poslušalske enote, zavoljo katerih se delijo Sazasovi tisočaki, za servirane brezveznosti neobčutljivi kot zehajoče govedo za mrčes v hlevu. Katastrofa je, ko potem človek kdaj za spremembo vseeno trzne z glavo in pomisli: pa kaj sploh pojejo? In na videz se obeta rešitev, nekaj, kar čakamo že dolgo – medijski ombudsman. Javni zavod RTV Slovenija je v teh dneh ponovno objavil razpis za varuha pravic gledalcev in poslušalcev, ki bo od programskega in poslovnega vodstva menda neodvisna funkcija.

Na razpis sem naletel na internetni strani RTVS, njegovo vsebino pa razširjam z vso možno radostjo. Kot razumem, bo to oseba, ki se ji bo ljubilo poslati pismo, v katerem boste lahko končno podrobno razsuli športnega komentatorja, voditelja, oddajo, komad. Pogoji so naslednji: univerzitetna izobrazba, deset let delovnih izkušenj na področju medijev ter visok profesionalen in osebni ugled v javnosti.

E, to potrebujem! Da mu lahko ob pol petih zjutraj, ko zaslišim kak Mambo love, napišem kratek e-mail. Pa da vidim junaka, če mi bo utegnil posvetiti kaj dragocenega časa siceršnje prezasedenosti od preštevanja, koliko pozicijskih in koliko opozicijskih faconov je bilo minuli mesec na TV, za kar sumim, da bo vseeno njegova osnovna dejavnost. Hkrati sumim, da bodo na MZZ bolj kot kdaj prej letos pozorni na rezultate Evrovizije. Vsaj morali bi biti. Kot je dejal vedno bolj navihani Mario, ki me je v paru z Berni ob vodenju Eme resnično zabaval, nas Slovencev ne bi imel nihče rad, če ne bi imeli nekdanje države. Kako je že rekla naša osrednja Slovenka Rebeka, da govorijo v Beogradu: »Đe si brate?!« Joj, svete preproščine! Če se Ruplu kdaj kolca po Romih, se mu lahko zdaj.